Soboška župnija in cerkev

Rimokatoliška župnija svetega Nikolaja

Zgodovinski pregled

• V letih 798 – 850 so ozemlje današnje Sobote vodili pokrajinski škofje – korepiskopi, ki so bili odvisni od salzburških nadškofov.
• Med leti 850 in 869 je bilo cerkveno središče v Pribinovem Blatogradu. V Buzinici, vzhodno od Sobote, naj bi bila posvečena prva cerkvica. Okrog leta 900 so jo Madžari s prihodom v Panonsko nižino uničili.
• V Blatenskem Kostelu je v letih 869 – 874 nad Panonskimi Slovenci kot samostojni knez vladal Pribinov sin Kocelj. Vladal je tudi nad Buzinico pri Soboti.
• Od leta 869 do 874 je Buzinica spadala pod Metodovo nadškofijo. Knez Kocelj je imel v Blatogradu celo bogoslovno šolo. Metod naj bi v naš jezik prevedel svete knjige in celotno cerkveno bogoslužje s sveto mašo.
• Po smrti sv. Metoda leta 885 je Salzburg zopet uvedel pokrajinske škofe, korepiskope, ki so vladali na ozemlju Buzinice in Sobote. V tem času so bile ustanovljene tudi madžarske škofije (v Györu okoli leta 998).
• V Soboti naj bi bila leta 1071 že postavljena cerkev. Od leta 1094 – 1777 je spadala Sobota pod madžarsko škofijo Györ. Tako je v srednjem veku Sobota postala cerkveno središče. Madžarska škofija Györ je imela na jugu svoj poseben arhidiakonat, katerega sedež je bil leta 1331 v Soboti. Arhidiakon (nekakšen škofov namestnik) je v Soboti gotovo prebival, ko se ta leta 1366 poimenuje kot mesto (civitas).
• V letih 1605 – 1672 je spadala okolica Sobote pod protestantsko upravo. V tem času so protestantski velikaši širili vero tako, da so bile vse nekdanje katoliške župnije v Prekmurju v rokah evangeličanskih oz. kalvinskih pridigarjev. Katoliški duhovniki, ki niso sprejeli Lutrovega nauka, so morali zaradi nastopa zemljiških gospodov zapustiti svoje župnije. V Soboti je ok. leta 1593 deloval luteransko misleči Jurij Salasegi, ki je bil prej katoliški duhovnik. Jurija Salasegija je ok. leta 1612 nasledil Janez Salasegi, ki je bil soboški predikant. Od leta 1616 nastopi službo soboškega dušnega pastirja in predikanta Ambrož Brehoci. Leta 1627 sta v soboški župniji delovala Janez Gederoci in Gregor Svetič. Tega leta je prišla v soboško župnijo vizitirat luteranska verska komisija. Zadnji luteranski dekan, senior, ki je imel nadzorstvo nad župnijami in cerkvami, je bil Tomaž Križan, ok. leta 1651.
• V letih 1671 – 1673 je prišlo do rekatolizacije, večino cerkva v soboški dekaniji spet upravljajo katoličani.
• Od leta 1777 – 1923 je Sobota spadala pod škofijo Szombathely. 1. decembra 1923 postane mariborski škof administrator Slovenske krajine. To stanje je trajalo do leta 1941. Takrat je prišlo Prekmurje spet pod apostolsko administraturo Szombathely vse do leta 1945.
• Od 1945 – 1946 je v Prekmurju generalni vikariat, nato v letih 1946 – 1964 Prekmurje spet spada pod apostolsko administraturo Maribor.
• Od 15. avgusta 1964 postane Sobota z ostalim Prekmurjem sestavni del mariborske škofije.
• Od 7. aprila 2006 preide Sobota z dekanijama Lendava in Ljutomer pod upravo novoustanovljene soboške škofije.

Duhovniki

Imen soboških župnikov od samega začetka ne poznamo. V 14. stoletju pa se v dokumentih že pojavljajo krstna imena soboških župnikov, takrat priimkov še ni bilo. V letih 1682 – 1702, po rekatolizaciji, ko je soboška cerkev spet pripadla katoličanom, je deloval tukaj Matija Slavic, rojen v Turnišču. Škofijski preglednik, ki je v njegovem času obiskal cerkev, je v zapisniku navedel, da je župnik skromen, zgleden, vernikom mil in drag. V tistem času so v Soboti sicer prevladovali verniki evangeličanske vere (čeprav so jim odvzeli cerkev). Tedaj je v trgu Sobota skupaj s predmestjem bivalo 250 duš, od tega je katoličanov (razen otrok) 70. Slavica je nasledil Janoš Lutter, ki je bil v Soboti župnik od 1702 do 1733. Drugih podatkov o njem ni. Janoš Lepešič je deloval v letih 1733 -1740. Nastavil je krstno knjigo in kot prvo krščenko vpisal Katarino, zakonsko hčer Nikolaja Ambroša in Magdalene Sraka. Začel je pisati tudi poročno in mrliško knjigo, vendar ne na začetku, kajti prvi vpis ima datum 26. november 1736, in pravi, da je “ob drugi uri popoldne presvetli in premilostni gospod Janez Gomboši zamenjal to bedno smrtno življenje z nesmrtnim…”

Jožef Banšič, ki je deloval v letih 1743 – 1753, je v matične knjige prvi zapisal ime mesta po slovensko – Sobota. Nikolaj Borbely je bil duhovnik v letih 1753 – 1773. Govoril je slovensko, nemško in madžarsko. Bil naj bi tudi dobro načitan. Ob nedeljah in praznikih je imel goreče pridige. V njegovem času je bilo v soboški župniji 3.692 duš, od tega 236 evangeličanov.

Franc Gašpar je bil iz Slovenske vasi v Porabju, v župniji je deloval v letih 1880 -1906. 26. decembra 1905. leta je sklical sejo cerkvenega odbora, ki so se je udeležili: dr. Franc Ivanocy, tišinski župnik in dekan; Janoš Slepec, kaplan in zapisnikar; Posfay Pongracz, predsednik cerkvenega odbora; grof Laszlo Szarpary in mnogi drugi cerkveni odborniki. Sklenili so, da bodo v Soboti sezidali novo cerkev, priskrbeli načrte in določili može in žene, ki bodo zbirali prostovoljne prispevke. Grof Szapary je izjavil, da je pripravljen sam prispevati toliko denarja, kolikor ga bodo plačali vsi verniki skupaj.

V letih 1906 – 1936 je v Soboti župnikoval Janoš Slepec, rojen v Soboti. V njegovih letih župnikovanja so postavili novo župnijsko cerkev. Od leta 1936 do leta 1964 je bil soboški župnik Turniščan Jožef Vojkovič, ki pa ga je v času 1946 – 1954 nadomeščal Jožef Gutman, rojen v Bogojini, kajti v omenjenem obdobju je bil župnik Vojkovič v zaporih. Ivan Jerič iz Dokležovja je župnijo sv. Nikolaja v Murski Soboti upravljal v letih 1964 – 1965, za njim pa Jožef Smej, rojen v Bogojini (sedanji mariborski pomožni škof), ki je bil soboški župnik do 1969. leta. Bil je tudi dekan soboške dekanije.

Od leta 1995 v Murski Soboti deluje župnik Martin Horvat. V njegovem času je župnija pridobila prostore bivše bolnice, ki so postali Zavod sv. Miklavža, v okviru katerega deluje župnijski vrtec Lavra, Kleklova knjigarna, Šola za cerkveno glasbo, Založba Stopinje in druge ustanove. Župnijsko življenje se je zelo razgibalo in nastalo je mnogo skupin in povezovanj, ki so župnijo dvignile v veri in skupnem bivanju. Leta 2002 je bilo popolnoma obnovljeno župnišče in urejena okolica, leta 2006 pa se je zaključila obsežna obnova zunanje podobe cerkve. Župnik Horvat je leta 2006 ob razglasitvi nove soboške škofije postal prvi stolni župnik v Murski Soboti.

To je le nekaj imen župnikov soboške župnije. Imena in letnice navedenih in tudi drugih župnikov ter kaplanov so razvidna iz spodnjih tabel.

Župniki:

1. Matija Slavic	1682 – 1702
2. Janoš Lutter	1702 – 1733
3. Janoš Lepešič	1733 – 1740
4. Štefan Marič	1740 – 1743
5. Jožef Banšič	1743 – 1753
6. Nikolaj Borbely	1753 – 1733
7. Jurij Rafay	1773 – 1789
8. Emerik-Imre Hanžek	1789 – 1826
9. Franc Hüll	1826 – 1880
10. Franc Gašpar	1880 – 1906
11. Janoš Slepec	1906 – 1936
12. Jožef Vojkovič	1936 – 1946 (v zaporu od 8.5.1946 – 29.11.1954)
13, Jožef Gutman	1946 – 1954
14. Jožef Vojkovič (ponovno)	1954 – 1964
15. Ivan Jerič	1964 – 1965
16. Jožef Smej	1965 – 1969
17. Martin Poredoš	1969 – 1981
18. Štefan Recek	1981 – 1984
19. Franc Režonja	1984 – 1995
20. Martin Horvat	1995 – 2008
21. Ivan Krajnc	2008 – 2010
22. Tomislav Šantak	2010 – 2011
23. Goran Kuhar	2011 –

Kaplani:

1. Janoš Slepec	1897 – 1906
2. Jožef Krantz	1918 – 1922
3. Vincec Kos	1922 – 1923
4. Jožef Hauko	1924 – 1926
5. Ivan Jerič	1926 – 1929
6. Franc Kolenc	1929 – 1932
7. Matija Rous	1940 – 1941
8. Dr. Vincenc Molnar	1941 – 1942
9. Ernö Nemeth	1942 – 1945
10. Jožef Gutman	1945 – 1946
11. Ludvik Varga	1945 – 1947
12. Avguštin Sraka	1947 – 1948
13. Jožef Smej	1948 – 1965
14. Martin Poredoš	1965 – 1969
15. Štefan Recek	1969 – 1973
16. Stanko Kolbl	1973 – 1976
17. Marijan Peršak	1973 – 1974
18. Alojz Antolin	1974 – 1975
19. Avguštin Lah	1975 – 1978
20. Avguštin Raščan	1976 – 1977
21. Avguštin Kociper	VII. 1977. – XII. 1977
22. Franz Hozjan	1978 – 1982
23. Janez Nerad	1978 – 1982
24. Ignac Magdič	1982 – 1984
25. Srečko Reher	1982 – 1984
26. Alojz Antolin (ponovno)	1984 – 1985
27. Jože Vinkovič	1984 – 1988
28. Jože Pasičnjak	1987 – 1992
29. Fredi Mlinarič	1992 – 1994
30. Andrej Lampret	1994 – 1995
31. Alojz Benkovič	1995 – 1999
32. Davorin Vreča	1999 – 2002
33. Robert Brest	2002 – 2007
34. Boris Tibaut	2007 – 2009
35. Gregor Šemrl	2009 – 2010
36. Marjan Pučko	2010 – 2011
37. Goran Merica	2011 – 2018
38. Andrej Lažeta	2015 – 2019
39. Aljaž Baša	2018 – 2023
40. Matjaž Muršič Klenar	2023

Župnijska cerkev svetega Nikolaja

Soboška župnijska cerkev stoji izven središča mesta na najvišji točki in je obrnjena proti vzhodu. Prva cerkev na tem mestu je bila zgrajena leta 1071. Ta podatek nam pove letnica (leta 1698 še vidna) na pročelju nekdanje cerkve. Le-ta izvira iz 14. stoletja (okrog leta 1350). Omenjena letnica se je izbrisala v letih 1734, 1746 in 1748, ko so bila na cerkvi opravljena temeljna popravila. Od te cerkve je ostal le prezbiterij in zvonik, ki sta oba vključena v sedanjo (tretjo) cerkev, ki je bila grajena od 1910 do 1912.

Poganski tempelj

V rokopisu kanonika Slepca izvemo, da je na mestu današnje katoliške cerkve nekoč stal poganski tempelj. Le-ta j je moral tu stati že v 2. ali 3. stoletju po Kristusu. Okrog templja je bilo pokopališče. To so ugotovili, ko so rušili staro cerkev in so v najglobljem delu temeljnega zidu našli vzidan rimski nagrobnik. Na njem sta podobi leva in delfina brez kakršnega koli krščanskega znamenja. Po mnenju strokovnjakov naj bi bil ta nagrobnik ostanek poganskega sveta. Rimski nagrobnik je vzidan v severno steno današnje cerkve. Velikost napisnega kamna je 148 x 80 cm, debelina plošče je 5,5 cm. Napis se glasi: P(ublio) AELIO VIATO(ri) … / ET LIO … (Publiu Eliju, Viatorju in … ). Viator je potnik ali poštni sel. V gornjem pravokotnem polju sta dva leva, v sredi med njima je cvet (lotosovč), v trikotniku sta dve mitološki živali, ki pijeta iz vrelca. V spodnjem pravokotnem polju pa vidimo delfina. Delfin velja za spremljevalca vodnega božanstva Neptuna ali celo za njegov simbol. Delfinov rep se končuje v nekakšnem trizobu. Trizob je Neptunov klasični privesek. Leva sta čuvarja zakladnic in grobov, delfin in dve živali, ki pijeta iz studenca, pa so lahko simboli nesmrtnosti.

Prve omembe cerkve v Buzinici

Kot prva cerkev, ki sicer ni stala na tem mestu, ampak bolj zunaj tega kraja, se omenja cerkev v Buzinici. To je bila najverjetneje nekdanja vas blizu Rakičana. O tem pričajo zapisi zgodovinarja Jožefa Košiča in drugi zgodovinski viri, ki naj bi Košičeve zapise potrjevali kot zanesljive. V skladu s Košičem bi cerkev lahko stala že pred letom 821. Po nekaterih virih pa naj bi škof cerkev posvetil med leti 840 in 859. Omenjena cerkev se ni ohranila, bila je namreč lesena in zato ni mogla kljubovati Madžarom, ki so ob svojih napadih požgali veliko cerkva v Prekmurju.

Podatki o prvi cerkvi v Soboti

Ko so Madžari okrog leta 1000 sprejeli krščansko vero, so začeli graditi cerkve. Tako kot prvo omenjeno letnico za izgradnjo soboške cerkve zasledimo leto 1071, ko bi naj cerkev pozidali iz materiala poganskega templja. Madžari takrat še niso imeli uprave nad Prekmurjem, zato je župnijo vodil Salzburg, kolikor je zaradi bojev z Madžari le mogel. Po nekaterih omembah pa naj bi v Soboti cerkev stala že prej, posvetil pa naj bi jo salzburški nadškof Liupram leta 859, ko je posvetil tudi nekaj drugih cerkva, med drugim tudi zgoraj omenjeno cerkev v Buzinici. Takrat naj bi se Sobota imenovala še Uissnitz (Ussitin), kar bi potrdilo obstoj še starejše cerkve na tem mestu.

Nekoliko zanesljivejše podatke dobimo iz historičnega zapisa iz leta 1297, ki pravi, da je v kraju Belmura (Murska Sobota) cerkev svetega Nikolaja. Ni pa tudi dvoma o nekdanjem obstoju letnice 1252 na cerkveni steni, ki jo omenjata dva uradna cerkvena dokumenta. Kaj natančno letnica pomeni, se ne ve.

Stara cerkev

Leta 1094 je župnija prešla pod madžarsko cerkveno upravo. V kraju se je razvijal arhidiakonat, katerega sedež je bil v Soboto postavljen leta 1331. Tako je soboška cerkev postala nekakšno cerkveno središče tega področja. V Soboti je živel arhidiakon, to naj bi bil škofov namestnik. Gotovo je bival tukaj leta 1366, ko je Sobota prvič poimenovana kot mesto.

Kanonik Slepec v svojih zapisih ne govori le o najdbah ostankov templja, temveč tudi o stari gotski cerkvi sv. Nikolaja, zgrajeni okoli leta 1350. Ivanocy nam je podal lep opis (1900), v katerem je podrobno opisal stanje stare cerkve, ker je predvideval, da se bo zaradi gradnje ohranil le del nje.

Cerkev je bila starodavna gotska zgradba, katere značilnost je bil masivni stolp nameščen nad svetiščem. Portal je bil obrnjen na zahod, svetišče pa na vzhod, zaključena pa je bila z mogočno čelno steno. Nizki ladijski obok je iz leta 1676. Sredi tega oboka pa je kot sklepnik nameščen velik, izrezan grb Szechyjeve rodbine: dvoglavi orel z razprostrtimi krili s peterokrako krono nad glavama in krožnim napisom.
Vsa ladja je zelo nizka in ozka in da bi pridobili prostor, so ji sredi 18. stoletja dodali dve stranski kapeli. Južna kapela sv. Ane je bila dozidana 1746. na stroške vdove Petra Szapáryja, severno kapelo sv. Antona pa je dal zgraditi Peter Szapáry (sin) leta 1748. Cerkvena ladja, ki je bila zaradi zidave nove župnijske cerkve podrta, je merila 7,5 x 24 m. Bila je razmeroma dolga za svojo širino. Višina cerkve v ladji je znašala 15 m. Na prezidku med apsido in zvonikom, na takratnem aktualnem pročelju svetišča, je bil pred odstranitvijo le-tega napis z latinskim kronogramom in letnico 1734. Letnica 1734 je sedaj prenesena in vzidana v severno steno nove cerkve. Na zunanji južni steni ladje je vzidan kamen z napisom, na katerem je z gotskimi črkami vrezano: 1471 templ. Sti Nicolai (v nasprotju z navedbami Ivanocyja je zadnja številka v letnici 3 in tudi ni povsem gotovo, da bi zapisane besede pomenile “templum Sancti Nicoali”).

Stolp je iz dveh različnih dob. Spodnji del, ki sega do vrha cerkvene strehe, je starodaven, zelo močan in zgrajen iz čistega naravnega kamna, medtem ko je zgornji osmerokotni del novejšega nastanka. Ob severni strani svetišča stoji nekdanja zakristija, katere nekdanji obok je snet ter vrata, ki vodijo v svetišče, ki pa so zazidana. Zanimiva starina zakristije so zunanja železna vrata, ki so nameščena med lepo izrezano kamnito ostenje pravokotne vratne odprtine.

V vizitacijskem poročilu iz leta 1698 zasledimo tudi zapise o stenskem tabernaklju. Nastanek tabernaklja je istočasen z nastankom prezbiterija, ki ga uvrščamo v 14. stoletje. Piše, da je stenski tabernakelj vzidan v severni cerkveni steni in je brez vratc. Takrat tabernaklja niso več uporabljali, ker je bil poškodovan. Na oltarju v prezbiteriju je bil že tabernakelj v skladu z navodili tridentinskega koncila. Nov tabernakelj izvira iz časa, ko je leta 1676 cerkev namesto prejšnjega lesenega stropa dobila obok in so jo tudi sicer za silo obnovili. Poleg tabernaklja zasledimo v starem prezbiteriju še vdolbino (gotska motivika) na južni strani cerkve, kamor so verjetno postavljali vrčke z vinom in vodo pri maševanju.

Še danes je ohranjena gotska poslikava iz ok. 1370-90. Na slavoloku je upodobljena Jesejeva korenika, na notranji strani Maiestas Domini s pametnimi devicami, na oboku je med drugim zanimiva Sveta Trojica kot oprsje s tremi glavami. Stilne poteze Bizanca kažejo na povezavo z gömörsko-slovaškim slikarstvom. Od starejše opreme se je ohranila oltarna slika Sv. Nikolaja, delo M. Schifferja, iz leta 1690, ki danes visi nad velikim oltarjem.

Sedanja cerkev

Ker je bila gotska cerkev na začetku dvajsetega stoletja premajhna, so maja 1910 pred pričetkom gradnje nove cerkve porušili cerkveno ladjo in obe stranski kapeli. V današnji podobi je bila dokončana leta 1912 v historično-secesijskem slogu. V cerkveni okvir pa so zajeli gotski prezbiterij s freskami iz 14. stoletja in z baročnimi freskami M. Schifferja iz leta 1690 ter zvonik (1371) prvotne cerkve. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Lászlo Takács. Pri gradnji pa so pomagali v glavnem madžarski arhitekti. Grajena je v madžarskem neoromanskem slogu in je deloma iz železobetona. Novo cerkev je posvetil szombotelski škof Janoš Mikeš 26. julija 1912.

Ladja je dolga 28 m in široka 21,7 m, visoka pa 15 m. Prezbiterij je dolg 3,83 m in širok 8 m. Ohranjeni prezbiterij stare cerkve je dolg 10 m, širok 5 m in visok 6 m. Vsa cerkev s staro vred je znotraj dolga 41,83 m.

V glavni ladji je veliki oltar s tabernakljem. Na hrbtni strani oltarja je madžarski napis, ki se v prevodu glasi: “Iz darov vernikov skupno z darilom Mintsek Gasparja in njegove družine 1912”. Izdelal ga je kamnosek in umetnik Nordio Nazareno iz Budimpešte. Pred oltarjem je novejša daritvena miza z ambonom, ki sta bila posvečena leta 1971. Izdelana sta po načrtih Toneta Bitenca.
Že leta 1914 sta bila v cerkvi dva lesena oltarja, ki ju je načrtoval arhitekt Takács. Na levi strani je oltar Srca Jezusovega z lesenim kipom Srca Jezusovega in reliefi. Tudi tu najdemo madžarski napis: “Glej, pridejo modri, in vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Pustite male k meni priti. Vzemite in jejte.” Reliefi prikazujejo prizore, ki odgovarjajo tem napisom. V ladji na južni strani pa je oltar s kipom Device Marije iz lesa. Tudi na tem oltarju so reliefi in napisi: “Sveta Elizabeta med reveži. Sveta Marjeta. Sveta Terezija Avilska ustanovi karmeličanski red. Obglavljenje sv. Katarine.” Napisi so samo v madžarskem jeziku, reliefi pa prikazujejo prizore, ki ustrezajo napisom. Oba oltarja je izdelal Ferenc Schmidt iz Budimpešte 1912. leta. Na desni strani je bil sicer leta 1938 v načrtu nov oltar Božjega groba, ki pa ni bil uresničen.
Prižnico poleg glavnega oltarja je po načrtih arhitekta Takácsa naredil Janos Schmid. Avtor reliefov na prižnici pa je Lajos Matroci iz Budimpešte. Pod levim velikim vitražnim oknom stoji na podstavku kip lurške Matere Božje iz marmorja. Kip sta leta 1911 daroval odvetnik dr. Lajoš Šömen in njegova žena.

Na levi in desni strani prečne cerkvene ladje lahko občudujemo dve veliki barvni okni – vitraže. Stekla sta pripravila S. Kregar in M. Bizovičar med leti 1970 in 1980. Upodobljeno je Jezusovo rojstvo in njegovo pribitje na križ, sveta brata Ciril in Metod ter različni prikazi iz stare in nove zaveze. Vitražna okna zasledimo tudi v sami cerkveni ladji pod stropom. Na vsaki strani je upodobljenih šest apostolov. Dve vitražni okni okrogle oblike s simboli evharistije pa sta nad oltarjem.

Zadaj v cerkvi stoji Marijin oltar s kipom Marije Pomočnice. Kip izvira iz marijanišča v Murski Soboti, izhaja pa iz Španije. Za kipom zasledimo vitražno okno sv. Cirila in Metoda. Križev pot v cerkvi je upodobljen v majhnih kipih (terra cotta). Izdelal ga je umetnik Jožef Müller v Münchnu leta 1927. Krstilnik nosi umetniški kip sv. Janeza Krstnika (arhitekt in kipar Jenő Bory). Na podstavku iz marmorja je napis: “Od tukaj je prišlo naše življenje, sem se povračajo naši spomini. Naši ameriški verniki 1912.” Napis je v madžarskem jeziku.

Zvonovi in orgle

Sam zvonik je štirioglat in na vrhu koničast. Visok je 60 m, krit s pločevino, cerkvena streha pa z opeko. Svoje zvonove je cerkev imela že pred letom 1627. V cerkvi so bili trije zvonovi, ki jih omenja tudi vizitacija iz leta 1756. Zapisnik natančno opiše, da je bil prvi zvon posvečen sv. Nikolaju (zavetnik župnijske cerkve). Drugi je bil iz gotskih časov. Ne ve pa se, komu naj bi bil posvečen. Tretji zvon je bil posvečen Devici Mariji. Dva zvonova je uničila vojna, ostal je le najstarejši. Na tem zvonu iz 14. stoletja je napis: “Kristus Kralj glej je postal pravi človek. / 1371” Zvon je bil uglašen na tonu cis in je vernikom naznanjal turško nevarnost. Današnji zvonik ima še štiri zvonove, ki jih je dobil leta 1925 (skupaj jih je 5). Največji, uglašen na ton D, tehta 1.434 kg, na njem pa je slika Svete Trojice z latinskim napisom: “Sveta Trojica, en Bog, usmili se nas. Zlil me je na stroške župljanov Bühl v Mariboru 1925. Pozdravljeni vsi, ki ste se vrnili iz vojske, potem ko je bil ves svet od vojne požgan.” Drugi zvon (glas fis) je težak 694 kg in ima sliko Matere božje in latinski napis: “Sveta božja Porodnica, prosi za nas. Zlil me je Bühl v Mariboru 1925. Pod tvoje varstvo pribežimo žalostni in objokani v tej solzni dolini. Na stroške pobožnih župljanov leta 1925.” Tretji zvon (glas A) je težak 440 kilogramov in je posvečen sv. Nikolaju. Na njem je latinski napis: “Sv. Nikolaj, naš zavetnik, prosi za nas. Zlil me je Bühl, Maribor 1925.” četrti zvon uglašen na glas H tehta 290 kg. Na njem so slika sv. Jožefa in razpelo ter latinski napis: “Sv. Jožef, prosi za nas. Pojdite k Jožefu. Zlil me je Bühl v Mariboru 1925.”

Prve orgle v soboški cerkvi so bile nameščene 1912. leta. Izdelal jih je mojster Otto Rieger iz Budimpešte. Bile so pnevmatske in jih je sestavljalo 25 registrov. Na orglah je bil napis v madžarskem napisu: “Teged Isten Dicserunk!” (Tebe Boga hvalimo!). Napis je ohranjen tudi na današnjih orglah. Z leti so te orgle dotrajale in nazadnje obmolknile. 8. novembra 1992. leta pa je v soboški cerkvi spet zadonela orgelska glasba. Tedaj so zaigrale nove orgle, ki jih je v sodelovanju z nemškimi mojstri te obrti izdelal orglarski mojster Anton Škrabl iz Rogaške Slatine. So mehanske in tudi drugače zasnovane kot prejšnje. Sestavljene so iz 37-ih registrov in so med največjimi v Sloveniji. Omogočajo izvedbo vseh skladb iz glasbene zakladnice od baroka prek romantike pa vse do modernih stvaritev.

Viri:

• Stopinje 1972. Dekanijski urad Murska Sobota. Murska Sobota, 1971.
• Smej, Jožef; Panker, Mateja: Satahovci nekoč in danes. Zavod sv. Miklavža. Murska Sobota, 2002. Str. 166-169.
• Zelko, Ivan; Novak, Vilko (urednik): Zgodovina Prekmurja. Izbrane razprave in članki. Pomurska založba. Murska Sobota, 1996. Str. 112, 118, 147-152.
• Iz arhiva soboške župnije: Zgodovina župnij soboške dekanije.
• Javornik, Marjan (gl. urednik) in drugi: Enciklopedija Slovenije. 7. zvezek: Marin-Nor. Mladinska knjiga. Ljubljana, 1993. Str. 244.
• Sobočan, Štefan: Moja župnija. Drobci iz preteklosti in sedanjosti cerkva in cerkvenih skupnosti. Podjetje za informiranje. Murska Sobota, 1994. Str. 170-175.
• Jubilejni zbornik cerkve sv. Nikolaja Murska Sobota 1297 – 1997. Zavod sv. Miklavža. Murska Sobota, 2001.