Naj nam v letošnjih Stopinjah spregovorijo o svojem duhovnem in molitvenem življenju molitvene skupine. Brali boste tudi nekaj zapisov o pomembnih dogodkih v župniji sv. Nikolaja od oktobra 2003 do rožnovenske nedelje (3. oktobra 2004) leta 2004.
V ponedeljek, 24. maja 2004 je bil slovesni praznik Marije Pomočnice kristjanov, največji praznik ZDRUŽENJE MARIJE POMOČNICE in celotne Salezijanske Družine. Ta dan smo imeli sprejem deset novih članov in članic ZMP pri večerni slovesni sv. maši, ki jo je vodil višji salezijanski predstojnik Lojze Dobravec ob somaševanju g. župnika Martina Horvata, g. kaplana Roberta Bresta in g. Ivana Turka, SDB iz Veržeja. Mašo je obogatil župnijski Mladinski pevski zbor pod vodstvom Tomija Bušinoskega.
Župnik je na začetku maše pozdravil vse člane ZMP z njihovo delegatko s. Bernardo Gerič, višjega predstojnika salezijancev, gospoda Lojzeta Dobravca, duhovnike, inšpektorico s. Miro Peče, predstojnico skupnosti sester v Murski Soboti, s. Damjano Tramte. Nato pa je rekel: »Predvsem pa pozdravljam vas novi člani, ki se boste danes pridružili velikemu svetovnemu Združenju Marije Pomočnice v Torinu.« Dodal je še: »Po zaključni obhajilni prošnji, bova z višjim predstojnikom Lojzetom Dobravcem podpisala listino, da bo kip Marije Pomočnice, ki je bil prinešen leta 1948 iz Martinišča v cerkev Sv.Nikolaja od danes last soboške župnije. Za ta dar dragi Salezijanci se vsem iskreno zahvaljujem.«
Po evangeliju je sledil obred sprejema desetih novih članov in pridiga g. inšpektorja Lojzeta Dobravca, ki je takole nagovoril zbrane: »Prikazalo se je veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajsterih zvezd.« (Raz.12,1).
To je podoba Cerkve, vseh nas vernih, vsi smo kakor nevesta, ki potujemo skozi življenje, da bi bili močno združeni z njim. V tej skrivnostni ženi je Cerkev ves čas svoje zgodovine gledala odprtost žene, ki je vanj verovala, vanj upala in se k njej zatekel. Zlasti v časih hudih preizkušenj celotne cerkve v 16. stoletju.
Prav na današnji dan 24. maja praznujemo praznik Marije Pomočnice. Sv. Janez Bosko je v Mariji Pomočnici videl svoje življenje in svoje poslanstvo. ‘Dal ti bom učiteljico’ – Marija ga je vodila skozi življenje in lotil se je čudovitih stvari. Naredil je nekaj, kar bo trajen spomin Mariji Pomočnici v njenem svetišču v Torinu. Ustanovil je Združenje Marije Pomočnice – če boste živeli po pravilih in ostali zvesti temu Združenju, ne boste brez težav, ali z Marijino pomočjo boste zmagovali. Prvo srce v vaši cerkvi je tabernakelj, drugo srce pa Marija. Marija je dobila mesto v vaši cerkvi, naj ga dobi v vaših družinah in v vaših srcih.
Po sprejemu novih članov je predsednica ZMP, Terezija Prelog rekla:
»K današnji slovesnosti, na dan praznika Marije Pomočnice vseh kristjanov, smo se zbrali s posebnim namenom, da smo v Združenje Marije Pomočnice sprejeli deset novih članov, ki se pridružujejo dosedanjim devetindvajsetim. S svojim pristopom so se odločili hoditi za Marijo, jo slaviti, se ji zahvaljevati za vse prejete milosti.«
Skupina Združenja Marije Pomočnice se zbira dvakrat na mesec. Vedno 23. v mesecu, ko skupina pregleda in analizira svoje delo. Vsakega 24. v mesecu pa se zberejo v cerkvi, kjer eno uro pred večerno mašo skupaj molijo.
Člani ZMP pa niso samo molivci, ampak tudi praktični kristjani, ki pomagajo v kuhinji, ko je tedenski oratorij. Prav tako so na nedeljo, po Marijinem vnebovzetju, vodile molitveno uro pri Gradu, ko je bilo srečanje bolnih in ostarelih.
Naslednja skupina, ki se zbira vsak torek po večerni sv. maši je PRENOVA V DUHU ali KARIZMATIČNA PRENOVA, ki je najprej in predvsem Božji dar. Ne gre za kakšno izrazito specifično duhovnost, temveč le za razumljivo mišljeno in živeto katoliško krščanstvo, katerega bistveni del je dar Svetega Duha.
Prenova v Duhu se je začela leta 1967 v ZDA, ko je skupina študentov katoliške univerze na duhovnem vikendu zavzeto premišljevala binkoštni dogodek prve Cerkve. Molili so k Svetemu Duhu, da bi milost prvih binkošti tudi sami doživeli. Prišlo je do izlitja Svetega Duha z manifestacijo karizem, tako kot beremo v Svetem pismu. Za ta dogodek se je v katoliških krogih hitro razvedelo in karizmatična molitvena občestva so se naglo širila po ZDA, nato po vsem svetu.
Prenova v Duhu ni gibanje, ampak predvsem duhovni tok v pokoncilski Cerkvi. To je vzgib Svetega Duha, ponujen celotni Cerkvi, da bi se njeno življenje znova pomladilo.
V Sloveniji se občestva Prenove v Duhu zbirajo že več kot 20 let. Molitvenih občestev je več kot 50. Prenovo v Duhu moremo izkustveno prepoznati zlasti v oživljenih sadovih Svetega Duha. Ti sadovi so: jasnejša zavest, da je Jezus Kristus naš edini Odrešenik, največji zaklad naše vere, zato ga sprejemamo za središče svojega življenja; zavest o Marijini vlogi v življenju Cerkve in vsakega vernika; njen vzor, njena molitvena drža, poslušnost Svetemu Duhu, predanost Očetovi volji tudi pod križem; vedno večja duhovna svoboda, ki človeku omogoča, da opusti tiste življenjske navade, ki se ne ujemajo z evangelijem.
V našem župnijskem molitvenem občestvu se zbira k molitvi okrog 40 članov. Zbirati so se začeli leta 1989. Zbirajo se tedensko, vsak torek po večerni maši. Poudarek dajejo slavilni molitvi in Božji besedi. Molitve so v skupini spontane, v duhu in resnici, kakor daje Duh, kakor čutijo. Božja beseda jim je vodilo, vsakemu nekaj pove vrstica, beseda, odlomek, ki ga nimajo v naprej pripravljenega, temveč odprejo Sveto pismo, kjer se jim odpre. Molijo pred Najsvetejšim, katerega jim prinese eden izmed duhovnikov. Duhovni vodja jim je sedaj gospod kaplan Robert Brest, drugače pa skupino vodi animatorka, ena od molivk. Tokrat je to Katica Casar iz Rakičana. Molijo za vse, ki se jim priporočajo v molitev. Pri prošnjah, ki jih imajo na srečanju na koncu, pa vsak molivec pove svojo prošnjo. Za nekatere, ki prosijo, potem še posebej molijo. Molijo pa tudi za potrebe Cerkve, domovine in župnije.
Občestva Prenove v Duhu imajo tudi skupna srečanja in seminarje. Na te seminarje povabijo razne goste od drugod, ki so karizmatiki, ki navadno po skupnem srečanju molijo, predvsem za osvobajanje od vsega hudega in ozdravljenje naših duhovnih, duševnih in telesnih bolezni in ran.
Predvsem pa njihova srečanja potekajo tako, da posameznika uvajajo v prepričanje in spoznanje, da Jezus živi med nami in dela čudeže tudi danes. Jezus me kliče in brezpogojno ljubi, zato me je odrešil in šel na križ za mene. Učijo se vstopati v osebni odnos z Bogom po Jezusu Kristusu v moči Svetega Duha po vzgledu Matere Marije. Pridi in izkusi Božjo ljubezen tudi ti!
Člani te skupine so poleg molitvenih srečanj tudi praktični kristjani, ki radi pomagajo v cerkvi in župnišču.
Meditativna skupina se zbira ob sobotah po večerni maši. Animatorka skupine je dr. Marija Sraka.
Neka oseba je vprašala: »Kako naj molim, da bom zbrana? Ko izgovarjam besede molitve, moje misli ‘hodijo’ drugod: mislim na svoje skrbi, odgovornosti, obveznosti, razočaranja … Ne mislim na to, kar molim, ne doživim povezanosti z Bogom in sem po molitvi včasih še bolj napeta. Zdi se mi, da je molitev neuspešna.«
Nekaj besed o tem, kaj je molitev. Človek ne moli samo s svojimi mislimi, ampak z vsem svojim bitjem: telesom, dušo in duhom.
Telo je treba najprej umiriti, sprostiti. Temu služijo vaje umirjanja in sprostitve. Toda, ko človek obmiruje, začuti in se zave, kako je njegovo telo nemirno, velikokrat pa tudi napeto. Duša vključuje vse naše čustveno življenje in doživljanje. Človek prinaša v molitev vsa ta doživljanja: veselje, razočaranje, jezo, strahove … V molitvi ne beži od njih, ampak jih postavi pred Boga, mu dovoljuje, da jih odrešuje in »pokristjani«. Človek se v molitvi uči sprejemati sebe, druge in Boga, ki se velikokrat razodeva drugačen kakor si ga človek predstavlja in ga lahko vedno znova preseneča. Uči ga živeti na nov, odrešen način.
Človekov duh, njegovo jedro, bistvu, dno, je človekovo najgloblje središče, kjer v njem prebiva Bog, ki pa je žal velikokrat zasuto (kot je dejal K. Rahner) z navlako življenja, grehi. Če je človek svoje notranje dno zasul, Boga ne zmore doživeti, se z njim srečati.
V molitvi človek »stoji«, je z vsem svojim bitjem, pred Bogom. V vse svoje bitje kliče Boga z Božjo besedo. Središče meditativne molitve ni človek, ampak Bog sam. Z Božjo besedo in v njej osvetljuje svoje življenje, se pusti očiščevati in ji dovoljuje vstop v svojo notranjost. Ko ves človek, tak kot je, stopi pred Boga, mu ta spregovori.
Meditativna skupina moli s Svetim pismom. Vzamejo en odlomek Božje besede in o njem besedo za besedo, stavek za stavkom v tišini razmišljamo. Božji besedi včasih voditelj doda dva tri stavke razlage za lažje razumevanje, potem pa pusti, da vsak sam razmišlja in moli naprej. Bistveni je osebni, notranji pogovor z Bogom, ki se dogaja v tišini srca.
Če človek želi na tak, poglobljen način moliti, se mora najprej vaditi, v táko molitev uvesti. Zato Duhovni center v Kančevcih in dr. Marija Sraka nudita vsako leto v Kančevcih v mesecu juliju uvajanje v meditacijo, kar pomeni v osebno, poglobljeno molitev. Osebe, ki so doživele bogastvo take molitve, želijo nadaljevati. Nekateri se doma težko umirijo, morda je preveč hrupa, ali pa še rabijo vodeno molitev. Iz teh potreb je nastala meditativna skupina v Murski soboti, ki se trenutno dobiva ob petkih zvečer po sveti maši.
Od leta 1999 imamo v župniji tudi Bratovščino Fatimske Marije. Tega leta smo namreč romali v Lurd in Fatimo. Zadnji večer bivanja v Fatimi je skupina romarjev predlagala, da bi kupili kip Fatimske Matere Božje. To smo tudi storili. Namestili smo ga na južni steni cerkve. Denar za kip, za namestitev kipa v cerkvi in za obnovo klečalnika, je daroval Koloman Miholič iz Žitne ulice iz Sobote. Kip je slovesno blagoslovil naš prekmurski rojak, dr. Jožef Smej, mariborski pomožni škof, 13. julija 1999. Od takrat je nastala skupina molivcev, ki jo vodi Alojzija Novak in se zbira vsakega 13. v mesecu, eno uro pred večerno mašo k molitvi v župnijski cerkvi in po kapelah.
V Krogu je molitvena skupina za duhovne poklice pod vodstvom Pepike Borovič. Namen skupine je moliti za duhovne poklice. Skupaj molijo vsako prvo nedeljo v mesecu v kapeli sv. Florijana. Celotna skupina se veseli nove maše bogoslovca Gorana Kuharja iz Kroga, ki bi naj bila meseca julija 2005. Tako tudi sami čutijo, da so z molitvijo izprosili duhovni poklic. Pred nekaj dnevi je ena izmed molivk rekla, da sedaj še bolj goreče molijo, ker se bliža dan nove maše.
V četrtek, 2. oktobra 2003, se je prvič sestala ZAKONSKA SKUPINA. Z nami je bil misijonar jezuit, pater Benedikt Lavrih, ki nas je uvedel v srečanja. Od takrat dalje se srečujemo vsak drugi četrtek v mesecu. Le v mesecu juliju in avgustu nismo imeli skupnih srečanj. Kot duhovnik bi vsakemu zakonskemu paru priporočal podobna srečanja. Namreč, skupina deluje tako, da na temelju v naprej določenega odlomka iz Sv. pisma zakonski par pripravi svoje razmišljanje, ki ga posreduje skupini. Nato spregovorijo o istem odlomku še ostali zakonski pari. To ni debatni krožek, kjer bi zakonski par zanikal misel prejšnjega para, temveč vsak par pove svojo misel, kakor mu je Duh dal govoriti. Navadno pa na koncu razmišljanja pove svojo misel še duhovni voditelj skupine.
Po duhovnem uvodu sledi pogovor zakoncev o temah, ki gradijo ali razbijajo zakonsko življenje, npr. najin odnos do narave, najlepše stvari v najinem zakonu, ponovno osvajanje drug drugega, kako doživljava Boga drug v drugem, stvari, ki motijo najin zakon … Sledi še pogostitev s pecivom, vodo, sokom … V skupini je prijetno, čeprav je skupina različna po starosti in po letih skupnega zakonskega življenja. Kako lepo bi bilo, če bi se še drugi zakonci vključili v taka duhovna in družabna srečanja.
V nedeljo, 14. marca 2004, smo v rakičanski kapeli začeli z nedeljskimi mašami. Takrat smo zapisali: »Maše bodo vedno ob 10.30. Za nas duhovnike je to velika obremenitev, toda kljub temu smo se odločili, da bo vsako nedeljo tam maša, razen na cvetno nedeljo, veliko noč, ko je prvo sv. obhajilo in sv. birma, župnijski dan ali katera druga župnijska slovesnost. Prosimo, sprejmite to odločitev kot ne dokončno, saj župnikove naslednike ta sedanja odločitev ne obvezuje, da bi morali enako nadaljevati. Če ne bi bilo več kaplana v soboški župniji ali bomo duhovniki čutili obremenitev, bo nemogoče nadaljevati s sv. mašo v Rakičanu. Sedaj poskušamo samo zato, da bi vam bilo lažje slaviti Boga, da lažje pridete v kapelo, kjer bomo vsi prejemali nove milosti za naše zemeljsko življenje.«
Od 30. marca do 4. aprila 2004 smo imeli OBNOVO MISIJONA, ki sta jo vodila pater Lojze Markelj, jezuit in pater Stane Bešter, kapucin. V povezavi z misijonom smo preverjali, ali smo res sol zemlje in luč sveta, k čemur nas vse, brez razlike, kliče Gospod. Tako smo v obnovi misijona naredili nov korak na vabilo: »Spreobrni se in veruj evangeliju!« Hkrati je obnova misijona bil milostni čas za vse ljudi v naši župniji. Odzvali smo se na Jezusovo vabilo: Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. Tako smo sprejeli našo odgovornost za prihodnost Cerkve in krščanstva, sprejeli smo tudi odgovornost za nove duhovne poklice, za katere smo v minulem letu še posebej prosili.
V nedeljo, 9. maja 2004, je naš prekmurski rojak, škof, dr. Jožef Smej, ob ubranem petju Mešanega pevskega zbora pod vodstvom maestra Marjana Potočnika in ob somaševanju domačega župnika, kaplana, staroste prekmurskih duhovnikov gospoda Janeza Gregora, častnega kanonika mariborske škofije in prelata Martina Poredoša, župnika iz Bakovec, posvetil novi bronasti zvon (167 kilogramov, uglašen na ton D2) za kapelo Sv. Duha v Satahovcih. Zvon je bil posvečen na čast sv. Janezu Evangelistu. Njemu zato, ker je prav na njegov godovni dan padla odločitev o novem zvonu. Na njem je zapisano: »Sv. Janez Evangelist, prosi za nas!«
V nedeljo, 13. junija 2004, so pri dopoldanskih mašah sodelovali bogoslovci, ki bodo jeseni posvečeni v naši župniji v diakone. Če Bog da, pa bodo drugo leto v novomašnike. Zares z odločno in jasno besedo so pričevali pri vseh petih dopoldanskih mašah. Bili so to: Matej Dečman iz župnije Šmarje pri Jelšah, Martin Konrad Dolamič iz Gornje Radgone, Goran Kuhar iz Kroga, župnija Murska Sobota, Boštjan Lenart iz Slovenj Gradca in Luka Mihevc iz Celja, sv. Danijel.
Zvečer pred dnevom slovenske državnosti (24. junija 2004) smo imeli mašo za domovino, ki jo je ob domačem župniku in evangeličanskem duhovniku mag. Leonu Novaku, vodil prezbiter ljubljanske nadškofije, dr. Stanislav Matičič. K maši smo povabili tudi svetnike Mestne občine Murska Sobota in predstavnike kulturnega življenja. Bogoslužje je spremljal mešani župnijski pevski zbor pod vodstvom Marjana Potočnika. Dr. Stanislav Matičič je v nagovoru poudaril »razodevanje božje dobrote v zgodovini ter božjo vsemogočnost in suverenost v našem razumevanju zgodovine in človeka. Čeprav krščanske korenine niso vpisane v temeljno listino evropske ustave, je vendarle povsem in nesporno res, da je krščanstvo in Cerkev tvorni soustvarjalec in včasih celo ključni nosilec vsega razvoja v tem, kar imenujemo evropsko. Od vsega začetka domovino kristjani razumemo predvsem kot značilno soodgovornost. Kristjanova tvornost v družbi naj bi bila vedno nekaj presežnega, to velja za posameznika in za Cerkev.«
Prisotne sta nagovorila tudi duhovnik Evangeličanske cerkvene občine v Murski Soboti, gospod mag. Leon Novak in podžupan Mestne občine Murska Sobota, gospod Rudolf Horvat. Slednji je v nagovoru izrazil zadovoljstvo nad sodelovanjem občine z verskimi občestvi. Nakazal je pomembnost in dragocenost slovenske neodvisnosti in državnosti ter našega članstva v Evropski zvezi, ki nas zavezuje solidarnosti, ustvarjalnosti in miru.
V nedeljo, 4. julija 2004 smo organizirali tretji Župnijski dan, ki pa je tokrat bil nekaj posebnega, saj je prav ta dan župnik Martin Horvat slavil svoj srebrni jubilej duhovništva. Pri maši je sodeloval iz izbranimi besedili Mešani pevski zbor skupaj s kvartetom trobil pod vodstvom maestra Marjana Potočnika in Kvintet trobil slovenske vojske. Somaševali so dr. Stanislav Matičič, duhovnik ljubljanske nadškofije, župnik, dr. Stanislav Zver iz Bogojine in domači kaplan, Robert Brest. Pri maši je pridigal gospod, dr. Stanko Zver, župnik iz Bogojine, župnikov prijatelj že iz dijaških let. Pridigar je predvsem poudaril, da je »duhovništvo dar, ki ga more zaznati le poklicani. Tako si bil poklican, posvečen in poslan, da bi med zemljo in nebom postal ovčar. Tvoje duhovniško geslo, zapisal ga je sv. Avguštin, Bog, ki te je brez tebe ustvaril, te ne bo brez tebe zveličal, te je pripeljalo do srebrnomašnega gesla: Vse kar diha, naj hvali Gospoda (Ps 150,6)!«
Po svečani maši, z globoko duhovno vsebino, se je slavje župnijskega dneva in srebrnomašnega jubileja nadaljevalo s kulturnim programom, ki so ga pripravili animatorji župnije. Skozi kulturni program so pred zbrano občestvo stopale postaje srebrnomašnikovih župnij: Turnišča, Beltincev, Ljutomera, Berlina in Murske Sobote. Srebrnomašnik je žarel od spominov, ki so ga vračale nazaj med ljudi, kjer je kot kaplan deloval. Slavljenec je bil vesel vsakogar, verjetno pa ga je najbolj ganilo, ko je na oder prišla Karmen Stavec (leta 2003 nas je zastopala na Evroviziji, v Latviji, v mestu Riga, s pesmijo Lep poletni dan) iz Domžal, ki je odraščala v Berlinu prav v času, ko je tam župnikoval današnji srebrnomašnik. Kulturnega programa se je udeležil tudi načelnik generalštaba Slovenske vojske, gospod Ladislav Lipič. Po programu so vsi navzoči s slavljencem nazdravili in se telesno okrepili.
Oratorij za otroke je potekal v veroučnih učilnicah, v velikem šotoru pred cerkvijo in na igrišču ob župnijski cerkvi od 4. do 11. julija 2004. Geslo ORATORIJA »Lahko si zvezda« je vsak dan nagovorilo otroke in animatorje, ki so se vsak dan trudili biti zvezde v krščanskem pomenu besede.
Uradni začetek enotedenskega druženja otrok in mladih, delavnic, iger, molitve in pesmi, je bil na župnijski dan pri maši. Naslednji dan se je na ploščadi pred cerkvijo zbralo 157 otrok in 30 animatorjev, ki so oratorij pripravljali skupaj s s. Marto Zadravec HMP. Delo celotnega tedna so predstavili v soboto, 10. julija, popoldne. Zahvalili so se vsem, ki so prostovoljno in nesebično pomagali, predvsem vsem v kuhinji, ki so pripravljali hrano. Oratorij so sklenili v nedeljo, 11. julija, pri maši, pri kateri so zavzeto sodelovali in zapeli himno oratorija.
V nedeljo, 20. junija 2004 smo na redni seji Župnijskega pastoralnega sveta potrdili župnikov predlog, prej pa so že ta predlog potrdili ključarji, da bomo v letu 2005 obnovili streho in fasado župnijske cerkve. Namreč Ministrstvo za kulturo bo v letu 2004 in 2005 sofinanciralo imenovani projekt z nekaj manj kot 17. milijoni tolarjev. Sami župljani pa moramo zbrati 31. milijonov do decembra leta 2005. Računamo pa še na pomoč Mestne občine Murska Sobota in donatorjev, ki bi naj darovali 14 milijonov tolarjev. V zloženki, ki smo jo izdali v začetku meseca julija, je zapisano: »Vsako drugo nedeljo v mesecu bi naj vsaka družina darovala 2500 SIT. Prvo darovanje bo v nedeljo 11. julija 2004, nato bo darovanje vsak mesec, drugo nedeljo, vse do decembra 2005. Morda kdo ne bo mogel darovati vsak mesec, morda kdo ne bo mogel darovati 2500 SIT na mesec. Naj pa vsak daruje, kolikor zmore. Če zmorete darovati več, darujte več kot je določeno. Če pa zmorete le 500 SIT na mesec, boste darovali le 500 SIT. Tako vsaj vidimo, da čutite s cerkvijo in da tudi vi želite pomagati pri obnovi cerkve. Bog naj bo vaš plačnik in naj blagoslavlja vsako vaše delo in vsak vaš korak v tem zemeljskem življenju.« Doslej smo imeli že tri darovanja. Župljani so z darovanjem pokazali, da imajo radi svojo župnijsko cerkev, hkrati so z odzivom pri darovanju potrdili, da je obnova potrebna. Če bodo verniki naprej tako radodarni, ne bo nobenih problemov za plačilo župnijskega deleža.
V soboto, 11. septembra 2004, je v slovesno okrašeno cerkev ob velikem številu vernikov stopil pred oltar osemdesetletnik pater, dr. Vladimir Kos, rojen 2. junija 1924, krščen 14. junija 1924, starši Hinko Kos in Jelica. Krstna botra sta bila dr. Anton Koder in Frančiška Koder. Krstil ga je župnik, Janoš Slepec. Birman 5. junija 1938 v Mariboru, stolnica. Posvečen v duhovnika na praznik Kristusa Kralja leta 1950.
Slovesno somaševanje je ob prisotnosti slavljenca in jezuitskega provinciala patra Janeza Poljanška in drugih duhovnikov vodil, pečarovski župnik Jože Hozjan. Orgle so pod prsti maestra Marjana Potočnika zapele v vsej svoji mogočnosti in glasovi domačega Mešanega cerkvenega pevskega zbora so ubrali srca v hvalnico večni Modrosti. Ves čas smo čutili, da smo se pri maši zahvaljevali Njemu za njega, ki je stal med nami v telesni podobi. Kot mladosten hrast je pričeval ta večer in pripovedoval, da je postal duhovnik, ker mu je duhovniški poklic izmolila njegova stara mama. Zato je vsem položil na srce molitev za duhovniške in misijonarske poklice. Pot ga je vodila po drugi svetovni vojni preko Gonarsa in Rima, kjer je doktoriral iz filozorije, na Irsko in potem je pristan na Japonskem. Zahvalo mu je izrekel tudi podžupan Mestne občine Murska Sobota, gospod Rudolf Horvat.
Po maši pa so se odprla vrata Pokrajinske študijske knjižnice. Tu ga je Lojze Kozar ml. predstavil kot pesnika. Povedal je: »Vladimir Kos je pesnik, ki zna vedno presenetiti. Vsa njegova poezija je slovenska, z vonjem po Japonski. Njegova pesem je hvalnica slovenski zemlji, pesnitev o slovenskem človeku. Ozira se v preteklost, pogleda sedanjost in začrta pot v prihodnost. Razodeva človeško širino in umetniško veličino velikega rodoljuba, ki je v razmišljanju bliže nebesom kot zemlji.«
Dr. Karel Bedernjak pa je orisal bogato filozofsko misel slavljenca z besedami: »Znan je predvsem kot pesnik in dolgoletni misijonar na Japonskem, premalo pa nam je znano, da je tudi filozof, kije na Tokijski univerzi 35 let predaval filozofijo. Dolga lega je mnoge mlade generacije učil ljubezni do modrosti. Negovi slušatelji so bili mladi ljudje z vseh koncev sveta. Večina je bil agnostikov in ateistov. Potem pa si lahko predstavljamo, da je ta profesor pri svojih predavanjih moral ubirati posebna pota, povsem drugačna od tisti, po katerih je hodil profesor Janez Janžekovič v Ljubljani. Težko je bilo osvetljevati zaznavna pota do resnice človeku, ki priznava le vidni in tehnični svet. Pa vendar je profesor V. Kos premnogim utiral steze do resnice, s tem pa tudi gotova pota do večne in edine Resnice.« In k temu vsemu povedanemu je slavljenec dodal kot zadnjo misel večera: »Bodite Slovenci!«
Svetle oči in topel nasmeh, prijazna beseda in vedrina obraza, so razodevali, da v tej mali postavi deluje velik duh in široko srce. Še vedno mladosten v mislih in koraku je zazrt v deželo vzhajajočega sonca, ki ji bo še naprej s prekmurskim pridihom sporočal, da obstaja prava Modrost.
V četrtek, 23. septembra 2004, je mariborski škof, dr. Franc Kramberger razglasil Antona Martina Slomška za zavetnika vzgojiteljev, učiteljev in katehetov. Zato so vzgojiteljice vrtca Lavra povabile v petek, 24. septembra, vzgojitelje, učitelje in katehete k slovesni sv. maši, ki jo je vodil dr. Karel Bedernjak, župnik iz Martjanec, skupaj z domačim župnikom in dvema salezijanskima duhovnikoma (Anton Horvat iz Dokležovja in Ivan Turk iz Veržeja-Martinišča). Tudi molitvena ura, pripravila jo je pred mašo skupina Združenja Marije Pomočnice, je izzvenela kot goreča prošnja k Bogu, da na priprošnjo blaženega Slomška blagoslovi vsa naša vzgojna prizadevanja.
Čudovito jesensko sonce je na rožnovensko nedeljo, 3. oktobra 2004, privabilo množico ljudi na Čopovo ulico, kjer je škof, dr. Jožef Smej, blagoslovil na novo postavljeni križ na Žižkovi domačiji. Ivan Žižek je namreč dal postaviti križ, kot zaobljubo na ozdravitev pljučne bolezni pri njegovem štirinajstem letu in za srečno vrnitev iz rednega služenja vojaškega roka leta 1948.
Mladi arhitekt Uroš Rošker iz Ljutomera ga je postavil na vrt Žižkove domačije. Zamisel arhitekta je nekaj posebnega, saj je križ postavil na konec podstavka, ki predstavlja vzpon na Kalvarijo. Na tem vzponu je zapisano: »Popotnik moj, tu postoj, trpljenje moje premišljuj.«
Vsa proščenja je v župniji, pa tudi v Domu starejših v Rakičanu in v bolnišnični kapeli, opravil pater dr. Gabrijel Recek, kapucin iz Kančevec. Le na dveh mestih, v Lukačevcih in v Murskih Črncih je proščenje opravil duhovnik ljubljanske nadškofije, dr. Stanislav Matičič.
Sestra Jožica Merlak HMP, vzgojiteljica v vrtcu Lavra bo še zapisala nekaj o LETOVANJU OTROK IZ VRTCA LAVRA.
Vsako leto župnijski vrtec Lavra organizira letovanje za petletne otroke. Na prvi pogled to res ni nič posebnega, saj podobne dejavnosti izvajajo mnogi vrtci. Pa vendar je vse dogajanje obarvano drugače, saj smo katoliški vrtec.
Letovanja se vsako leto udeleži približno petnajst otrok. Z njimi so tri odrasle osebe, od katerih je ena vzgojiteljica, drugi dve pa otroci tudi poznajo, ker sta ali zaposleni v vrtcu ali pa sta med njimi opravljali prakso.
Otroci se na letovanje že več mesecev prej pripravljajo. Ene kar razganja od pričakovanja in nestrpnosti, drugi pa počasi premagujejo strah pred prvim samostojnim odhodom od doma. Vsekakor so vse potovalke pripravljene kar nekaj dni prej.
Z vlakom, nato pa z avtobusom se odpravimo v Portorož. Otroci se nastanijo v župnijskem domu. Prijazna gospa Kristina (kuharica) in gospod Franc Prelc (župnik) nam tamkajšnje veroučne učilnice spremenita v dve prijetni spalnici. Prostoren hodnik se spremeni v jedilnico.
Ko avtobus ustavi, se začne prva lekcija skupnega življenja po evangeljskih idealih. Otroci stopijo vsak k svoji potovalki in čakajo, kdo jim jo bo nesel. Kmalu ugotovimo, da bodo morali vsi pomagati tudi drugim. Tako po štirje skupaj ob eni potovalki premagujejo kratko razdaljo dvajsetih metrov. In – verjeli ali ne – male bistre glavice, ki so navajene misliti le na svoje potrebe, se v hipu spremenijo v ustvarjalne in iznajdljive sodelavce.
Komaj vstopimo pod okrilje župnišča, jih čaka še večje presenečenje. Naša prva pot pelje pred tabernakelj v cerkev. Cerkev je namreč arhitekturno povezana z učilnicami in župniščem. Ko pozdravimo Jezusa s pesmijo in kratko molitvijo, jim razodenem veliko skrivnost: teh nekaj dni bomo stanovali v isti hiši kot Jezus, spali pod isto streho z Njim. Zato smo na varnem in se nam ni treba ničesar bati.
Iz kuhinje že omamno diši po pravkar kuhanem kosilu in čez nekaj trenutkov se srečamo z babico Mijo, ki je utelešena Jezusova ljubezen do otrok. Tudi njena osebnost s sončnim značajem in velikodušno požrtvovalnostjo je celotedenska šola krščanskega življenja za naše malčke.
Tako se letovanje začne. Odvija se med sproščeno in ustvarjalno igro na plaži, kjer umazanija ne samo ni prepovedana, ampak je kar priporočljiva; med učenjem, kako skrbeti za svoje stvari; med veselim petjem in sprehodi; med navdušenim petjem pri vsakodnevni sveti maši in zvečer med zavzetim umivanjem vsega, kar se nas je čez dan prijelo. Pa še pravljica, večerna molitev, križek na čelo z blagoslovljeno vodo in mirno spanje.
Skupaj živimo, se učimo in se veselimo pet dni, od ponedeljka do petka. Včasih potočimo kakšno solzico, ki jo telefonski pogovor s starši ali molitev zanje hitro posuši. Včasih potočijo kakšno solzico starši, ker jim njihov otrok reče, naj pokličejo kasneje, ker “se zdaj nima časa pogovarjati”. Pa je tako že prav, saj je dokaz, da so otroku dali toliko ljubezni, da je ima na zalogi dovolj za pet dni in zmore biti sam.
Meni sežejo najgloblje v srce prizori kot je prihod s plaže. Vsi od utrujenosti komaj vlečejo noge za seboj, ko zavijejo v cerkev in sedejo na stole. Potem pa njihova pesem zadoni, da kar odmeva: Aleluja, naše veselje ne bo se končalo! Iz otroških src se izvijejo iskrene zahvale: Hvala za sonce! Hvala za morje! Hvala, da sem se naučil potapljati! Hvala za sladoled!… In še in še.
Ko vzgojiteljice pripravljamo letovanje, imamo pred seboj jasno določene cilje, kaj želimo otrokom dati. Predvsem jih želimo obvarovati pred potrošniško in luksuzno oblikovanim dopustom. Zato namenoma za kraj bivanja izberemo skromno okolje, za sprehode pa opazovanje narave, srečevanje navadnih ljudi in kulturnih znamenitosti. Stojnic in sladkarij se izogibamo.
Cilji:
- otrok doživlja počitnice kot čas poglobljene duhovnosti in vesele družabnosti;
- utrjuje svoj značaj s premagovanjem napora, žeje, lakote in bolečine;
- uči se samostojno skrbeti za svoje stvari;
- otrok premaga bazični strah pred globino in prostranostjo morja;
- privadi se lastnostim morske vode (temperatura, okus, vonj, neravno dno, valovanje) in jih vzljubi;
- utrdi svoje znanje plavanja;
- ustvarjalno se igra z naravnimi materiali (voda, mivka, prod, školjke, trava, …) in sodeluje s sovrstniki pri igri;
- veseli se svojih uspehov in je zanje hvaležen Bogu;
- uči se občudovati, ljubiti, spoštovati lepote morja in kulturnih objektov, ne da bi jih hotel posedovati;
- pridobi zdravo sramežljivost in spoštljiv odnos do lastne intime ter do intime drugih;
- seznani se s pravili kulturnega obnašanja na plaži in v drugih javnih prostorih ter se uči obzirnosti do drugih turistov;
- čas počitnic izkusi kot čas poglobljenega življenja z Bogom;
- pokaže spoštovanje do svetega z urejeno zunanjostjo (se preobleče za sveto mašo…);
- sodeluje pri sv. maši s petjem, prošnjami in zahvalami;
- kanalizira svoje domotožje po domačih na primeren način (telefonski pozivi, pisanje razglednic, nakup spominkov, molitev);
- nauči se postlati posteljo, oprati kopalke, sortirati umazano in čisto perilo, presoditi primernost obutve in nositi posledice svojih odločitev;
- odgovorno ravna z denarjem in se uči denarnih odnosov (posojanje, vračanje, plačevanje, plačati preden vzameš…) ter vljudnostnih izrazov pri nakupovanju.
Taka oblika letovanja petletnega otroka pred vstopom v osnovno šolo ima za njegov osebnostni razvoj izreden pomen. Svoja spoznanja večletnega dela sem strnila v šest točk:
1. Otrok prvič zapusti domače okolje za več dni in v krogu nedomačih živi vsakodnevne rutine, ki ustvarjajo njegov intimni svet (spanje, osebna higiena, večerni obredi, vstajanje). Ker je v družbi sovrstnikov – prijateljev in v oskrbi osebe, na katero je čustveno navezan (vzgojiteljice), mu je ta prva daljša odtrganost od doma olajšana. Zanj je prijetna, polna zanimivih doživetij, preživeta v občutku varnosti in sprejetosti. Zato ne čuti močnega domotožja. To je temelj vseh kasnejših daljših odsotnosti od domačih brez travm in zato temelj nebolečega osamosvajanja ter odraščanja. V koloniji pa otrok sreča nepoznane otroke in zanj je odgovorna nepoznana oseba, ki mu ne more nuditi potrebnega zavetja in topline.
2. Otrok se zave, da je odgovoren sam zase in za svoje stvari. Rad upošteva navodila, kako naj skrbi zanje, ker se želi tega naučiti, ker želi biti ”velik”, samostojen. Skrbi za osebno higieno, za čisto perilo, kopalke, brisače, za preoblačenje in primerno obutev ter za postiljanje postelje.
3. Uči se odnosa do lastnega denarja. Učimo ga kupovati kar je potrebno, brez pretiranega zapravljanja. Uči se posoditi, vrniti posojeno ali pogostiti druge, jim kaj kupiti. Zaradi točno določene vsote, ki jo smejo imeti, otrok ob tej prvi samostojni uporabi denarja ne trpi zaradi socialnega položaja družine, se ne čuti prikrajšanega, zapostavljenega ali prizadetega, ampak lahko čustveno neobremenjen vse energije posveti učenju ravnanja z gotovino.
4. Otroka družba prijateljev močno motivira za učenje plavanja. Ko vidi uspehe drugih, se v njem prebudi velika želja, da bi se tudi sam toliko naučil. Med seboj se spodbujajo, si pomagajo in si krepijo vztrajnost pri vadbi. Zato so tudi uspehi zelo visoki.
5. Otrok dobi pozitiven vzorec preživljanja prostega časa in dopusta. Poudarek je na telesni aktivnosti (plavanje, sprehodi), na družabnosti (petje, skupne igre), na duhovnosti (vsakdanja sv. maša, molitev, obisk Najsvetejšega, ko pridemo s plaže) ter na kulturi in avanturi (vožnja z ladjo, ogled muzejev). Otroke učimo, kako naj uživajo v Božjih lepotah in darovih. Izkusijo, da je lepše in prijetneje zvečer metati kamne v morje, sedeti na pomolu in poslušati valove, gledati zahajajoče sonce itd. kakor pa mrzlično nakupovati pri stojnicah in lizati sladkorno peno.
6. Otrok doživi dopust kot čas poglobljene duhovnosti in stika z Bogom. Mnoge katoliške družine v času počitnic pozabijo na molitev in na nedeljsko sv. mašo. Otrokom pa utrjujemo zavest, da si lahko med počitnicami tega privoščimo več kot običajne dni.
Ko se vračamo domov, nam njihovi žareči obrazi govorijo, da so se naše želje izpolnile. Bog je spet nežno delal v nedolžnih dušah in jih obogatil z doživetji, ki jih bodo nosili s seboj vse življenje. To bodo spomini na prijateljstvo in na sproščeno igro brez strahov in predsodkov. To bo čudovit občutek, da zmore in sme sam skrbeti zase. To bo spoznanje, da ni narobe delati napake, le rešiti jih je treba. Predvsem pa bodo spomini na trenutke občutene Božje bližine v večerni molitvi in pri sveti maši. S tako popotnico lahko pogumno in samozavestno gredo življenjskim preizkušnjam naproti.
Župnijska statistika za leto 2004
Obhajila: 121.000, 3.000 manj kot leto prej
Krščenih: 121 otrok, 16 več kot leto prej (deklic: 70, fantov: 51)
– iz civilnega zakona: 12
– iz izvenzakonske skupnosti: 61
– iz cerkveno sklenjenega zakona: 48
Pogrebi: 121, 4 več kot leto prej (žensk: 69, moških: 52)
– neprevidenih (pred smrtjo niso prejeli zakramentov): 30
– neprevidenih v M. Soboti: 17
– umrli v nesreči: 1
| KRSTI | POGREBI | |
| 48 | Murska Sobota | 64 |
| 9 | Rakičan | 12 |
| 7 | Krog | 13 |
| 5 | Satahovci | 8 |
| 3 | Murski Črnci | 1 |
| 1 | Lukačevci | 2 |
| 2 | Veščica | 1 |
| 5 | Černelavci | 3 |
| 13 | Pušča | 6 |
| 1 | Borejci | 2 |
| 1 | Polana | 1 |
| 26 | Od drugod | 8 |
| 121 | SKUPAJ | 121 |
Poroke: 35 parov, enako kot leto prej
– mešane vere: 4
– različne vere: 3
– oba katoliške vere: 28
Birma: 115 birmancev, 22 manj kot leto prej
Prvo obhajilo: 103 prvoobhajancev, 5 več kot leto prej
Štetje vernikov pri mašah:
07.03.2004: 2039
21.11.2004: 2029
Graf 1: Obhajilo, birma, poroke, pogrebi in krsti v letu 2004
Graf 2: Krsti po kategorijah v odstotkih v letu 2004
Graf 3: Poroke po kategorijah v odstotkih v letu 2004
Graf 4: Primerjava krstov in pogrebov po vaseh v letu 2004
Važnejši dogodki na kratko
- V nedeljo, 14. marca smo začeli v Rakičanu z nedeljskimi mašami.
- Od 30. marca do 4. aprila smo imeli obnovo misijona.
- 9. maja je škof, dr. Jožef Smej posvetil nov bronasti zvon v Satahovcih. Zvon je tehtal 167 kg.
- 13. junija so pri dopoldanskih mašah sodelovali bogoslovci.
- Zvečer pred dnevom državnosti, 24. junija, smo imeli mašo za domovino.
- 4. julija smo imeli Župnijski dan, skupaj s srebrno mašo (25 let duhovništva) gospoda župnika Martina Horvata.
- Oratorij je potekal od 4. do 11. julija. Sodelovalo je 157 osnovnošolcev in 30 animatorjev.
- 20. junija smo na 21. redni seji ŽPS sklenili, da bomo v letu 2005 obnovili fasado in streho župnijske cerkve sv. Nikolaja.
- 11. septembra smo obhajali 80-letnico patra dr. Vladimira Kosa.
- 23. septembra smo pri slovesni sveti maši prosili blaženega Antona Martina Slomška, skupaj z vzgojitelji, učitelji in kateheti, naj blagoslavlja naša vzgojna prizadevanja.
- 3. oktobra je škof dr. Jožef Smej blagoslovil nov križ na Žižkovi domačiji v Soboti.
- 7. novembra je bilo v naši cerkvi diakonsko posvečenje.
- 5. decembra smo praznovali 60-letnico duhovništva dr. Jožefa Smeja.
Opravljena dela v letu 2004
- obnova baročnih fresk v gotskem prezbiteriju,
- ureditev nadstreška nad glavnim vhodom v župnišče,
- obnova elektrike pri kurilni peči v cerkvi,
- obnova baročnih angelov in vstalega Zveličarja,
- dokončna ureditev stanovanja v veroučnih učilnicah,
- plačilo dolga iz leta 2003,
- obnova kelihov in kadilnice iz 18. stoletja,
- orgle za Šolo za cerkveno glasbo,
- obnova vrat tabernaklja
Predvidena dela v letu 2005
- fasada in streha v cerkvi do 30. junija 2005,
- obnova fasade na učilnicah in Zavodu sv. Miklavža,
- barvna okna v stranskih ladjah cerkve
Predvidene slovesnosti v letu 2005
- 13. februarja bodo volitve novih članov ŽPS,
- birme letos ne bo, ker bodo odslej birmanci osnovnošolci 9. razreda (prej 7. razreda),
- prvo sveto obhajilo bo 22. maja ob 10. uri
- izpoved vere bo 29. maja ob 10. uri
- nova maša Gorana Kuharja bo 10. julija ob 10. uri