Letna kronika in statistika 2005

O pastoralnem in gospodarskem delu v soboški župniji borno začeli z zapisom o diakonskem posvečenju v nedeljo 7. novembra 2004 in končali z zapisom o blagoslovitvi obnovljene cerkve sv. Nikolaja v nedeljo 9. oktobra 2005.

Na zahvalno nedeljo je mariborski škof dr. Franc Kramberger vodil slovesnost diakonskega posvečenja. Tri dni pred velikim dogodkom za bogoslovce, domačo župnijo in mariborsko škofijo smo po vaseh in v župnijski cerkvi molili za diakone in za nove duhovniške, redovniške in misijonarske poklice. Ob diakonskem posvečenju je bila cerkev “nabito” polna. Na slovesnosti so bili med drugim tudi verniki in sorodniki iz župnij, iz katerih so prihajali diakoni. Vsaj toliko, kolikor je bilo vernikov v cerkvi, jih je bilo tudi zunaj. Ti so slovesnost spremljali v dveh šotorih na platnu.
Ponosno je stopalo šest bogoslovcev skupaj s škofom in osemdesetimi duhovniki v cerkev sv. Nikolaja. Ob vstopu v cerkev so nas nagovorile orgle s svojimi piščalmi in pesem Ti si Peter skala, ki jo je zapel mešani zbor pod vodstvom maestra Marjana Potočnika. Po prebrani Božji besedi in evangeliju so se bogoslovci predstavili zbranemu občestvu: iz župnije Šmarje pri Jelšah Matej Dečman, iz župnije Gornja Radgona Konrad Martin Dolamič. iz soboške župnije Goran Kuhar, iz župnije Slovenj Gradec Boštjan Lenart, iz župnije Celje – Sv. Danijel Luka Mihevc in iz župnije Bogojina Boštjan Ošlaj. Sledil je posvetitveni obred in po njem so diakoni prvič v tej službi sodelovali pri nadaljevanju mašne daritve. Slovesnost smo sklenili z zahvalno pesmijo in druženjem pred cerkvijo.

Polni veselja in hkrati z veliko hvaležnostjo smo v nedeljo, 5. decembra 2004, sprejeli našega prekmurskega rojaka škofa dr. Jožefa Smeja. ki je v soboški župniji, kjer je bil 21 let kaplan in župnik, praznoval svojo 60-letnico duhovništva. Posvečen je bil v Sombotelu med drugo svetovno vojno 8. decembra 1944. Od domačih so na posvečenje prišli le starši. Posvečenje mu je škof podelil med bombardiranjem Sombotela. Kot znamenje hvaležnosti za vsa škofova dela, duhovna, dobrodelna in znanstvena, smo se mu verniki župnike zahvalili s portretom, ki ga je naslikal akademski slikar Tomaž Perko iz Cerknice v širini sto in višini dvesto centimetrov. V imenu župnije je portret za škofa dr. Jožefa Smeja darovala gospa Emilija Benko iz Sobote. Vidno ganjen je škof portret sprejel in ga pred zbranim občestvom podaril soboški župniji. Ta slika sedaj visi v župnijski knjižnici v prvem nadstropju župnišča.

Kot že vrsto let doslej so se v molitveni osmini za edinost kristjanov vsak dan vrstile maše z nagovori o pomenu dela za edinost, ki ga je še posebej priporočal blaženi Anton Martin Slomšek. Tako smo se v novem letu 2005 srečali v katoliški cerkvi sv. Nikolaja katoličani in evangeličani (23. januarja), drugo leto pa bo srečanje v evangeličanski cerkvi v Soboti. Kakor je že utečena nava­da, je v katoliški cerkvi pridigal duhovnik evangeličanske cerkvene občine v Soboti, gospod mag. Leon Novak. Dotaknil se je odlomka apostola Pavla, ki je Korinčanom zapisal: “Kristus je edini temelj Cerkve” (1 Kor 3,1-23). Tako nas je vse spodbujal z mislijo, da je rast v veri obenem rast v edinosti, in če smo Kristusovi, pripadamo drug drugemu in Bogu, saj smo vsi ustvarjeni po Božji podobi.

Tudi v Pomurju smo se verniki, duhovniki, redovniki in redovnice razveselili imenovanja novega ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Alojza Urana, ki je bil imenovan za, ljubljanskega nadškofa 25. oktobra 2004, nadškofijo pa je prevzel 5. decembra 2004. Kmalu po prevzemu nadškofije se je odzval vabilu soboškega župnika Martina Horvata, naj obišče župnijo sv. Nikolaja v Soboti. Vabilu se je nadškof odzval, presenetljivo, zelo hitro. Tako se je v soboto, 29. januarja 2005, udeležil dekanijskega molitvenega srečanja soboške dekanije v Gornjih Petrovcih, naslednji dan pa se je srečal pri dveh mašah (ob 8. in 9. uri) z verniki, ki so prišli iz celotnega Pomurja. Navzoče je nagovoril z izbranimi besedami in zanimivo osebno zgodbo odločanja za duhovniški poklic, ko je takole povedal: “Ob koncu leta 1944 so na Jakobovo nedeljo Nemci odpeljali vse moške in fante iz cele vasi, ker so jih obdolžili sodelovanja s partizani. Moj oče, ki je bil med njimi, je vedel, da je doma zapustil ženo, ki je bila noseča. Doma je ostala mama in dve moji sestri, takrat stari devet in deset let. Doma so na senu skrivali ranjenca. Bili so izdani. Nekega zgodnjega zimskega večera so obkolili hišo, začeli streljati in vpiti: “Zažgimo!’ Mama je padla pod okno in tako zaščitila obe hčerki. S streli so popolnoma razbili okna, a so se napadalci čez čas umaknili. Mama je v tistem strahu doživela živčni zlom. Čez nekaj dni je šla k zdravniku v Šentvid, kjer sem bil pozneje dvanajst let župnik. Ta zdravnik, ki je videl njeno stanje, ji je dejal: »Pozabi na otroka, ki ga nosiš. Živi za ta dva, ki ju imaš. Če bo ta otrok preživel, bo imel hude posledice!« Mama je prišla domov in padla na kolena ter v sobi pred Marijino podobo rekla: »Marija, če bo otrok živ in zdrav, naj bo tvoj.« To zgodbo mi je povedala po novi maši. Dejala mi je: »Nisem hotela vplivati na tvojo odločitev s to zgodbo, a vedi, da si Marijin otrok!« Šele takrat sem spoznal, od kje izvira njeno pogosto spodbujanje: »Mariji se priporoči, Marija je mama. Marija te pozna in te ima rada.«
Vernike je še posebej povabil, naj ohranijo trdno vero in se vsemu navkljub odločajo za življenje. Po mašah je bil gost radia Murski val, kjer je v eni najbolj poslušanih oddaj nagovoril poslušalce na obeh straneh reke Mure. Po oddaji se je nadškof Uran še srečal s pomurskimi duhovniki in redovnicami.

Šola za cerkveno glasbo, ki jo kot ravnatelj vodi maestro Marjan Potočnik, deluje od jeseni leta 2002 v okviru Zavoda sv. Miklavža v Soboti. V soboto, 12. februarja 2005, je škof dr. Jožef Smej blagoslovil šolske orgle (deset registrov) za Šolo za cerkveno glasbo na prvem nadstropju Zavoda. Pred blagoslovitvijo je ravnatelj šole povedal: »Končno so tukaj. Naše orgle, preproste in lepe. Najlepše so takrat, ko zapojó in hvalijo Stvarnika harmonij. Pomenijo blagoslov za učence in predavatelje, za našo šolo, za Mursko Soboto in Pomurje. Nase in na nas kličejo Božji blagoslov. Zato smo toliko bolj veseli, da ste danes med nami, naš rojak in dobri pastir po Božjem srcu, gospod biseromašnik in škof dr. Jožef Smej. V imenu vseh navzočih vas prisrčno pozdravljam. Lepo pozdravljam vse navzoče duhovnike in redovnice. Poseben pozdrav pa ob današnji slovesnosti velja orglarskemu mojstru Antonu Škrablu iz Brestovca pri Rogaški Slatini, njegovi odlični delavnici in sodelavcem. Na orglah bo ostal napis Anton Škrabl opus. 145, leto 2004, saj so bile orgle narejene, kakor smo se dogovorili, pred minulim božičem. V Murski Soboti že ima svoj odličen opus, in sicer opus 2 leta 1992 (v župnijski cerkvi sv. Nikolaja), se pravi, ko je bila delavnica Antona Škrabla šele na začetku, danes pa je znana kot odlično podjetje ne le doma, ampak po širnem svetu. Nikakor ne mislim pozabiti svojih dragih domačih. Zato iz vsega srca pozdravljam g. Martina Horvata, župnika župnije Murska Sobota, saj je soboška župnija ustanovitelj Zavoda sv. Miklavža, v okviru katerega deluje tudi Šola za cerkveno glasbo. Prav tako pozdravljam predsednico Sveta Zavoda gospo Kristino Šooš, gospoda dr. Karla Bedernjaka, direktorja Zavoda in gonilno silo vseh enot, ki delujejo v Zavodu. Skupaj smo snovali in ustanavljali Šolo za cerkveno glasbo in že od njene ustanovitve v letu 2003 sanjali kako priti do šolskih orgel.”
Sledila je molitev gospoda škofa Jožefa Smeja, nato pa blagoslov orgel. Po škofovih besedah smo začutili, da blagoslov prihaja ne samo na orgle, temveč na vse nas navzoče, na vse, ki bodo sedali za orgle in na celotni Zavod sv. Miklavža.
Po blagoslovu pa je ravnatelj maestro Marjan Potočnik izrekel zahvalo: “Prisrčna hvala vam, gospod škof, za vašo navzočnost, za vašo blagoslovitev in za vaše vzpodbudne besede. Zahvaljujem se tudi gospodu Antonu Škrablu, mojemu nekdanjemu učencu in prijatelju, ki ni samo izdelovalec naših orgel, ampak tudi velik donator, saj je lep del stroškov novih orgel poklonil meni in s tem naši soli. Hvala gospodu Martinu Horvatu in soboški župniji, ki le že poravnala polovico stroškov, kakor tudi vsem župnijam Pomurskega naddekanata, ki so svojo obveznost do novih orgel že izpolnile. Hvala vsem, ki ste polepšali ta dan z glasbo in vsem, ki ste se odzvali naše­mu povabilu. Predvsem pa se za današnji dan zahvaljujemo dragemu Bogu: ‘Vse, kar diha, naj hvali Gospoda!’ Na poseben način naj ga hvalijo naše orgle. Zato bomo z veselim srcem zapeli zahvalno pesem!«

Na belo nedeljo (3. aprila 2005) je škof dr. Jožef Smej blagoslovil nova barvna okna nad spovednico v desni in levi ladji in v predprostoru cerkve. Skupaj z donatorji gospo Emilijo Benko in družino Magdalene in Emerika Hanca iz Sobote smo se odločili za nadaljevanje svetopisemskih zgodb iz Stare zaveze (goreči grm, Bog reši Izraelce čez Rdeče morje in deset Božjih zapovedi) v desni ladji in iz Nove zaveze (prilika o izgubljenem sinu, Jezus in Samarijanka in prilika o sejalcu) v levi ladji in v predprostoru cerkve (govor na gori). Slike so delo akademskega slikarja Tomaža Perka iz Cerknice. Tehnično pa je barvna okna pripravil Stojan Višnar, ki živi in dela v Lescah na Gorenjskem.

Ob smrti papeža Janeza Pavla II. smo vsi doživljali tesnobo in žalost (umrl je v soboto 2. aprila 2005 ob 21.37 uri na predvečer bele nedelje, nedelje Božjega usmiljenja, ki jo je sam papež Janez Pavel II. razglasil 30. aprila 2000, in to ravno na nedeljo, ko je razglasil na Trgu sv. Petra v Rimu Favstino Kowalsko za svetnico), hkrati pa tudi veliko veselje, da smo imeli tako duhovno bogatega Jezusovega namestnika skoraj polnih 26 let (za papeža je bil izvoljen 16. oktobra 1978). To polnost duhovnega bogastva življenja papeža Janeza Pavla II. je 150 romarjev (največ nas je bilo iz župnij Murska Sobota in Godovič) v organizaciji romarske agencije ARItours doživljalo v njegovi domovini Poljski, od 27. aprila do 1. maja 2005, ko smo obiskali njegov rojstni kraj Wadowice in si ogledali cerkev, v kateri je bil krščen. Tu smo imeli tudi mašo. Vse nas je prevzela posebna milost ob krstnem studencu, kjer je bil Karel Wojtyla krščen.
Veličino Božjega usmiljenja pa smo doživljali ob grobu sestre Favstine Kowalske, poslanke Božjega usmiljenja, ki jo je papež Janez Pavel II. leta 2000 razglasil za svetnico.
Žalost in tragiko poljskega naroda smo doživljali v Auschwitzu, duhovno moč in vero pa v največjem poljskem narodnem svetišču Čenstohovi in na Kalvariji Zebrzydowski. Naroda, ki časti Mater Božjo in se k njej zateka tako iskreno, tako predano in z vso ljubeznijo, kakor so Poljaki, ne morejo zlomiti niti taka grozodejstva, kot so se dogajala v Auschwitzu. Narod, ki gradi na živl­jenju – v vseh romarskih krajih smo videli veliko otrok in mladine – ne more propasti.

Skupina Združenja Marije Pomočnice je nastala iz potrebe po skupni molitvi in osebni izročitvi posameznikov, družin in župnije v Marijino varstvo. Vsako srečanje, štiriindvajsetega v mesecu, je člane vse bolj povezovalo, vso skupino pa povezalo z Marijo Pomočnico, h kateri se verniki soboške župnije sv. Nikolaja zatekajo od leta 1932, ko so iz španske Barcelone prinesli njen kip v salezijanski zavod Martinišče. Ko je bil zavod po drugi svetovni vojni nacionaliziran, so kip leta 1947 prenesli v župnijsko cerkev, kjer se pod varst­vo Marije Pomočnice zatekajo mnogi.
Na poseben način pa izročajo sebe, svoje drage in vso župnijo pod Marijino varstvo člani Združenja Marije Pomočnice. Tudi letos se je petnajst odraslih vernikov z devetdnevnico pripravljalo na sprejem v Združenje. Pesem, molitev in maša jih je vsak dan krepila, bogatila in duhovno pripravljala na dan, ko so se na poseben način izročili Mariji Pomočnici. Sprejem petnajstih članov je v torek, 24. maja 2005, opravil salezijanski duhovnik in narodni delegat za Združenje Marije Pomočnice v Sloveniji Tone Ciglar.

12. aprila 2005 je kar nekaj mladincev in osnovnošolcev skupaj z g. kaplanom bilo na DNEVU ODPRTIH VRAT v Mariboru.

Zvečer pred praznikom slovenske državnosti (24. junija 2005) je škof dr. 3ožef Smej vodil mašo za domovino v naši cerkvi sv. Nikolaja. K slovesni maši so bili povabljeni tudi svetniki Mestne občine Murska Sobota in člani političnih strank.
Ta dan smo praznovali tudi rojstni dan največjega preroka Stare zaveze in Jezusovega predhodnika, ki je pokazal na Jezusa Kristusa kot Odrešenika človeštva. Škof dr. Jožef Smej je tako povezal rojstni dan preroka ob reki Jordan in rojstni dan slovenske države. Oba dogodka, tako ob reki Jordan, kakor slovenska osamosvojitev, sta imela osebe, ki so v dani situaciji opravile svoje zgodovinsko poslanstvo. Ljudje so se veselili pred dva tisoč leti, ko je Janez Krstnik pokazal na Jagnje Božje, mi pa smo se razveselili razglasitve slovenske države pred štirinajstimi leti.
Zbrano občestvo je z veseljem prisluhnilo tudi besedam evangeličanskega duhovnika v Murski Soboti, mag. Leona Novaka, ki je spregovoril o ljubezni do domovine.

Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 2005, se je v večernih urah okrog cerkve okrog cerkve sv. Nikolaja začelo zbirati več ljudi kakor po navadi. Po dvajsetih letih smo v župniji sv. Nikolaja v Murski Soboti zopet pozdravili novomašnika. Tudi tokrat je bil novomašnik iz vasi Krog, kakor pred dvajsetimi leti, ko je župnik, sedaj že pokojni Štefan Recek, pozdravil novomašnika Štefana Grabarja iz Kroga, sedaj župnika pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Ko je sedanji župnik Martin Horvat pozdravljal novomašnika Kuharja, mu je rekel z besedami papeža Janeza Pavla II. »Ne boj se Kristusa«.
Poleg pozdrava tajnice župnijskega pastoralnega sveta Cvetke Žižek, je novomašnika pozdravila še bakovska godba na pihala, krstni in birmanski botri pa so novomašniku izročili mašni plašč in kelih.
Prisrčen in slovesen je bil sprejem novomašnika tudi v Krogu. kjer so ga pozdravili vaščani Kroga: s pesmijo in pozdravnima nagovoroma predsednice krajevne skupnosti Gizele Lubšina in predsednika Prostovoljnega gasilskega društva Krog Marjana Grabarja. Ob novomašniku so stali tudi mama Milena Kuhar roj. Buzeti, oče Štefan Kuhar in sošolci iz osnovne šole, ki so mu izrazili prisrčno dobrodošlico v kraju, kjer so jih družili travniki in metulji. kjer so se igrali in obiskovali vrtec ter osnovno šolo.

V nedeljo, 10. julija 2005, je naša veličastna cerkev sv. Nikolaja v Murski Soboti zasijala v vsej svoji veličini, ko so jo po nekajdnevnem deževju, vso v novi fasadi in strehi, objeli sončni žarki. Žarki Božje ljubezni pa so prodrli v srca vseh vernikov, ki so bili na ta dan zbrani ob starodavnem svetišču, kajti po triindvajsetih letih je zopet zadonela pesem NOVOMAŠNIK, BOD’ POZDRAVLJEN. Namenjena je bila novomašniku Goranu Kuharju iz Kroga.
Na začetku svete maše so sledili pozdravi novomašniku, in sicer animatorjev, župana MO Murska Sobota, gospoda Antona Štihca in predsednika gasilske zveze Slovenije gospoda Ernesta Örija. Z novomašnikom je somaševalo še enajst duhovnikov.
Novomašni pridigar je bil, kot je tudi sam povedal, novomašnikov rojak, sovaščan, njegov starejši brat v duhovništvu in tudi zadnji soboški novomašnik Štefan Grabar iz Kroga, sedaj župnik pri Sv. Juriju ob Ščavnici.
Po pozdravu in čestitkah je pridigar nadaljeval z besedami: “Postal si duhovnik, postal si Kristusov duhovnik. Deležen si njegovega duhovništva, On te je pridružil zboru svojih ljubljenih bratov. V svojem življenju boš opravljal pomembno službo. Namreč, imel boš posebno skrb za ljudi. Ljudem boš prinašal Kristusov evangelij, evangelij dobrote, miru in ljubezni. To je izreden Božji dar, znamenje velikega zaupanja. Veseli se ga.”
Po obhajilu so dobre želje nekdanjemu ministrantu novomašniku Goranu izrekli ministranti in natakarji. Sledila je zahvala novomašnika vsem, ki so ga spremljali na njegovi življenjski poti. Prav posebna zahvala je veljala staršem, bratu, sorodnikom, … pa tudi domačemu župniku Martinu Horvatu z besedami: “Bili ste mi vzgled in opora, vzgled v življenju duhovnika in opora v težkih trenutkih.”

V ponedeljek, 11. julija 2005, je novomašnik Goran Kuhar imel ponovitev nove maše v župniji Bakovci, to pa zato, ker njegova mama Milena Kuhar, roj. Buzeti prihaja iz Bakovec. Pri maši v Bakovcih je novomašniku Goranu Kuharju pridigal msgr. Franc Režonja, sedaj župnik v Dobrovniku. Toda takrat, ko se je Goran v šolskem letu 1994/95 odločil za semenišče, je gospod Režonja bil župnik v Soboti.

Pričetek enotedenskega druženja otrok in mladih, delavnic, iger, molitve in pesmi je bil zaradi nove maše v naši župniji prestavljen na ponedeljek, 11. juli­ja. Na ploščadi pred cerkvijo se je zbralo 150 otrok in 30 animatorjev.
Malo drugačen program kot navadno smo pripravili za torek, 12. julija, saj so oratorij dopoldne obiskale medicinske sestre, ki so mladim predavale o zdravi prehrani, alkoholu in prvi pomoči. Ta dan so oratorijanci presenetili župnika s pesmijo za njegov rojstni dan, ki ga je praznoval prav ta dan.
Tudi sreda ni bila čisto navadna, saj so oratorij po kosilu obiskali murskosoboški policisti. Najprej je o varnosti v prometu kar “zapel” policist Damir Jošar, potem pa so še predstavili nekaj vaj s psi, fantje pa so najbolj uživali na koncu predstavitve policijskih motorjev, saj so lahko sedli na težka motorna kolesa.
Vsako leto je bil en dan v oratoriju rezerviran za izlet. Letos smo se odločili in si ogledali nekaj cerkva po Prekmurju, saj tako osnovnošolci kot animatorji še premalo poznajo domače kraje. Najprej smo si ogledali Plečnikovo cerkev v Bogojini, kjer smo občudovali Plečnikove stebre in zvonik, ki je drugačen kot pri drugih cerkvah. Nato smo si ogledali starodavno Marijino cerkev v Turnišču, kjer pa smo se srečali s tamkajšnjimi oratorijanci. Zadnja postaja so bili Odranci s cerkvijo Sv. Trojice, ki je sedaj nekaj posebnega s svojimi tremi zvoniki. In prav v tej cerkvi je bila maša, ki jo je daroval župnik Martin Horvat. Sledile so športne igre v odranskem športnem parku.
Zaključek oratorija je bil v nedeljo, 17. julija pri 9. maši, pri kateri so oratorijanci sodelovali in zapeli tudi svojo himno.

Deški zbor zborovske šole M. I. Glinka iz Sankt Peterburga je pripravil čudoviti koncert v cerkvi sv. Nikolaja v Soboti v ponedeljek, 22. avgusta 2005, s katerim nam je v nepozabnih pesmih približal skrivnost krščanske vere.
Kot del državne, nekdaj carske akademske pevske kapele je ta zbor ena izmed najstarejših poklicnih glasbenih skupin v Rusiji. Njene začetke najdemo že leta 1479, ko je bil po ukazu velikega kneza Ivana III. zbor mladih pevcev pridružen zboru carskih pojočih menihov. Leta 1703 je sodeloval pri praznovanjih ob razglasitvi Sankt Peterburga za novo rusko prestolnico.
Vsi člani zbora se šolajo v zborovski šoli M. I. Glinka. Šola sprejema samo dečke med šestim in sedmim letom starosti. Šolanje traja enajst let. Od leta 1991 je njihov umetniški vodja in dirigent Vladimir Beglecov.
Koncert je odkrival veliko duhovno bogastvo bogoslužja v cerkvenem letu.

V znamenju svetopisemske besede V GOSPODOVO HIŠO POJDEMO VESELI je v nedeljo, 9. septembra 2005 potekala blagoslovitev obnovljene cerkve sv. Nikolaja v Murski Soboti.
Spomladi leta 2004 nam je Ministrstvo za kulturo odobrilo sredstva v višini 16.723.347 SIT za obnovo fasade in strehe na župnijski cerkvi. Ta sredstva so nam olajšala odločitev, da bi v letu 2005 obnovili zunanjost cerkve. Ko smo se odločili, smo naznanili vernikom soboške župnije in prosili, da prispevajo polovico vrednosti predračuna, ki je znašal 64.500.000 SIT. Tako je bila meseca julija 2004 prva nabirka, v kateri smo zbrali 1.700.000 SIT.
Vrednost opravljenih del znaša 80.000.000 SIT, kar je 15.500.000 SIT več, kot je znašal predračun. Vsota se je povečala zaradi nujne zamenjave zunanjega zaščitnega stekla za celotno cerkev in zaradi vseh novih okenskih okvirjev ter odvoda meteorne vode, kar ni bilo predvideno v predračunu.
Do sedaj smo že plačali 58.000.000 SIT, torej nam ostane še 22.000.000 SIT stroškov. Mestna občina je obljubila 10.000.000 SIT. Tako bo župnija morala še do konca leta zbrati 12.000.000 SIT. Upamo, da borno uspeli tudi s pomočjo obrtnikov in podjetnikov, kakor tudi s prodajno razstavo umetniških del. Iskreno se zahvaljujemo vsem umetnikom, ki so darovali svoja dela. Vsak, ki se je odločil za nakup slike, je s tem pomagal pri obnovi cerkve.
Ob tej priložnosti smo pozdravili: škofa dr. Jožefa Smeja, ki je 21 let kaplanoval in župnikoval v župniji sv. Nikolaja v Soboti, g. naddekana Martina Vöröša, g. Jožefa Gutmana, ki je bil tukaj 10 let kaplan in vikar namestnik, prelata g. Martina Poredoša, ki je bil 16 let kaplan in župnik v naši župniji, monsignora g. Franca Režonja, ki je bil tukaj župnik 11 let, sedanjega župnika g. Martina Horvata, ki je v Soboti sedaj že 11. leto, druge navzoče somaševalce, vse duhovnike, ki jim je ta cerkev sv. Nikolaja vtisnila pečat Božjega otroštva pri svetem krstu, duhovnika evangeličanske Cerkve v Soboti mag. Leona Novaka, predstavnika binkoštne Cerkve v Soboti g. Štefana Kuzmiča, predstavnika binkoštne Cerkve v Veščici g. Milana Maučeca, g. Antona Štihca, župana Mestne občine Murska Sobota, vse izvajalce obnovitvenih del, predvsem g. Milana Pintariča iz Spodnje Ščavnice kot nosilca vseh gradbenih in obnovitvenih del.
Ob vstopu duhovnikov v cerkev je po akustičnem prostoru cerkve zadonela v vsej svoji veličini pesem TI SI PETER SKALA, iz ust našega mešanega pevskega zbora, ki ga vodi maestro Marjan Potočnik.
Po evangeliju je škof začel nagovor z besedami: »V torek, 4. oktobra smo obhajali god sv. Frančiška Asiškega. V njegovem življenjepisu beremo, da je nekoč v molitvi zaslišal glas, ki ga je opomnil, ali ne vidi, da se njegova cerkev podira. Pojdi in jo popravi. In Frančišek je to storil. Prav gotovo je tudi gospod župnik Martin Horvat slišal te besede iz nebes: Poglej, moja hiša je potrebna obnove, popravi in obnovi mojo cerkev. Tako je gospod župnik skupaj z župljani obnovil to starodavno svetišče sv. Nikolaja v Murski Soboti. Cerkev je najprej hiša molitve.« Ob tem je poudaril, da mora biti »vsaka družinska hiša, vsaka družina domača Cerkev, kjer se dviga molitev k Bogu.«
Drugič je cerkev hiša daritve in končno je to hiša, kjer prebiva Bog. “Bog je povsod. V njem se gibljemo, živimo in smo. Toda v župnijski cerkvi je v tabernaklju v evharistiji navzoč na poseben način.” “Župnijska cerkev in občestvo sta “ladja, ki naj vsakega vernika varno pripelje v pristan večnega živ­ljenja. Srce župnijske cerkve je tabernakelj in oltar. Cerkev je ladja, ki nas po vodi sveta varno pripelje do večnega življenja. V cerkvi smo bili krščeni, pri birmi potrjeni, prejemamo Jezusa, vse dokler se v onstranstvu ne srečamo z Njim.”
Ob koncu pridige je gospod škof še izrazil priznanje g. župniku Martinu Horvatu, župljanom in vsem dobrotnikom, ki so kakorkoli pripomogli, da smo lahko blagoslovili ta obnovitvena dela. Spomnil pa nas je na priliko o ubogi vdovi, ki je dala vse, kar je imela, zato naj tudi nam vsem dobri Bog poplača za darove.
Po končani slovesnosti je sledilo družabno srečanje na ploščadi pred cerkvijo, kjer so bili vsi navzoči pogoščeni.

---

Župnijska statistika za leto 2005

Obhajila: 119.300, 1.700 manj kot leto prej

Krščenih: 113 otrok, 8 manj kot leto prej (deklic: 63, fantov: 50)
– iz civilnega zakona: 10
– iz izvenzakonske skupnosti: 55
– iz cerkveno sklenjenega zakona: 48

Pogrebi: 105, 16 manj kot leto prej (žensk: 53, moških: 52)
– neprevidenih (pred smrtjo niso prejeli zakramentov): 19
– neprevidenih iz Sobote: 12
– umrli v nesreči: 1

Poroke: 27 parov, 8 manj kot leto prej
– mešane vere: 4
– različne vere: 1
– oba katoliške vere: 22

Birma: 0 birmancev, 9 odraslih vernikov (birme leta 2005 ni bilo zaradi prehoda na deveti razred)

Prvo obhajilo: 95 prvoobhajancev, od tega 8 odraslih; 8 manj kot leto prej

Štetje vernikov pri mašah:
13.03.2005: 2.187
20.11.2005: 2.047