Priloga Župnijskemu listu, št. 10, leto IV
Dr. Stanislav Matičič: Obisk Jehovih prič v katoliški hiši
1. Zmeda sedanjega časa in pomanjkanje vere
Sekte in sekte sekt (kamor sodijo tudi Jehove priče) niso nov pojav; obstajale so že v apostolskih časih. V nekem smislu pa so vedno predvsem pomanjkanje vere v zgodovinskih Cerkvah in so dokaz, da je tudi v Cerkvi vedno prisoten človeški element. Cerkev je vedno Božja in človeška. Ko v ustaljenih okvirih Cerkva človeku zmanjka trdne, brezkompromisne in milostne vere Bogu (ne samo vere v Boga), potem človek bega. Potem si sam izbira tisto, kar on misli, da je popolnejše, boljše. Tisto, kar je, po njegovem omejenem mišljenju, kar naenkrat postalo "prava" vera.
V evangeliju Kristus vabi k sebi in po sebi k Očetu in k večnemu zveličanju. Vse čase ga beremo v sveti Cerkvi; Kristus sam nam govori: "Če bi imeli vero, kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi … in bi vam bila poslušna". K taki polni veri nas vabi Gospod! Taki veri se tudi on sam čudi v besedah: "O žena, velika je tvoja vera!" Celo pri nejudovskem človeku jo najde in pravi: "Take vere nisem našel pri nikomer v Izraelu." Kadar v sveti katoliški Cerkvi verujemo, verujemo Bogu. Verujemo v Kristusovi milosti. Verujemo v Očeta, Sina in Duha. In v tej veri imamo svoje zveličanje. "Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan", je zapisal evangelist sveti Marko.
Pojav sekt v našem okolju nas torej, posredno, vabi k trdnejši in poosebljeni in milostni veri Bogu. Čudeži vere v nas so najboljše orožje zoper zmoto, omahljivost in mlačnost. Katoličan ne rabi "nove" vere. Rabimo pa milosti in nadahnjenje zveličavne vere, da se dovršimo do polnosti Božjega otroštva in svobode v Kristusu, polnosti njegove ljubezni !
2. Vstopili ste v katoliško hišo
Kadar nas obiskujejo drugoverni jim moramo dati že na pragu vedeti: "To je katoliška hiša!"
Nihče nima pravice (in po Ustavi je kaznivo) koga nagovarjati proti njegovi veri ali prepričanju. Poudarjam: proti njegovi veri in prepričanju!
To kar katoličani verujemo, je Kristusov nauk. Dvatisočletna tradicija svete Cerkve in pričevanje tolikih svetnikov vseh časov govori, da je živi Kristus pričujoč v Cerkvi. Da je on studenec večnega življenja. Po njem se obračamo k Bogu Očetu in "imamo zaupljiv pristop po veri vanj". V Duhu vzklikamo: "Abba, Oče"; v tej isti veri v Cerkvi krščujemo "v imenu Očeta in Sina in Duha".
Z drugovernimi se ne pogovarjamo o drugotnih stvareh in se ne damo zapeljevati. Vsakdo naj ve: "Vstopili ste v katoliško hišo! Vodi nas Kristusov evangelij in moč njegovega Duha; trudimo se vse narediti v veri, upanju in ljubezni in vemo, da je največja med temi ljubezen!"
S tem smo zvesti Kristusu in njegovi Cerkvi, ki jo je utemeljil na apostolih in šteje dva tisoč let človeške zgodovine in je vrisana v vse pore življenja in človeškega širom po svetu.
3. Sekte in sekte sekt
Poleg zgodovinskih cerkva (katoliška Cerkev, evangeličanska Cerkev, pravoslavna Cerkev, anglikanska Cerkev …) so v različnih obdobjih nastale tudi krščanske ločine ali sekte in skupaj z njimi tudi sekte sekt, ločine ločin. Nekatere ločine so krščanske, saj na nek način verujejo evangeliju in priznavajo nauk o sveti Trojici. Nekatere sekte sekt pa ne prištevamo h krščanskim, saj ne priznavajo Troedinega Boga. Sem sodijo tako imenovane Jehovine priče. Ko vas obiščejo "Jehovine priče" vas torej ne obiščejo kristjani. Tudi ne moremo reči, da so vas obiskali pripadniki ločine, kajti - dosledno zgodovinsko - moramo reči, da so "Jehovine priče" ločina ločine adventizma (tudi adventisti so ločina, vendar še krščanska ločina, ker priznavajo sveto Trojico in božansko-človeško naravo Jezusa, Božjega Sina. Začetek adventizma je bil William Miller, 1782-1849, v ZDA. Rojen je bil v ameriški ločini baptistov).
Z Jehovimi pričami ne razpravljamo, kajti naše verovanje in naš krst je: "V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha". Najvišjega, "Jahve je njegovo ime", v Kristusu kličemo kot "Oče" in tako ga v molitvi, ki jo je on sam naučil apostole imenujemo "Oče naš". Kar naj vsak poučen katoličan ve o "Jehovini priči" pa je predvsem tole: "Jehovci so ločina adventistične ločine, ki je nastala v ameriški zmedi adventizma". Kot adventisti se naslanjajo na Pismo, ki pa ga po svoje tolmačijo. Priročne razlage posameznih verovanj, ki jih imajo, sproti izhajajo v pisni obliki kot Stražni stolp, ki izhaja po vsem svetu. Že pred leti so pričakovali drugi Jezusov prihod, ki pa se ni zgodil, kar pomeni, da so se pri preračunavanju "skrivnosti, ki so pridržane angelom", zmotili.
Ustanovitelj te ločine ločine adventizma je C.T. Russell (1852-1916), doma v Pittsburgu v ZDA. Zelo zgodaj se je pridružil posebni veji adventistov (Second adventists), ki so zelo goreče napovedovali drugi Kristusov prihod za leto 1873/74. Kristus naj bi prišel in začel naj bi 40-letno dobo žetve.
Jehovci zavračajo nauk o sveti Trojici; Božje kraljestvo bo štelo samo 144.000 izvoljenih. Drugi del ljudstva pa bo še naprej živel na zemlji, kot v nekakšnem zemeljskem raju. Satan bo ob koncu tisočletnega kraljestva za malo časa izpuščen, potem pa uničen.
Nauk ločine ločin ali jehovcev, kot jih imenujemo, je poln samovoljnih razlag in fantastike. Krščujejo odrasle ljudi, s potapljanjem, vendar ne v imenu svete Trojice. Krst zanje ni zakrament. Nekakšen obred, ki spominja na zadnjo večerjo pa obhajajo 14. nizana (kakor Judje Pasho) enkrat v letu. Prav tako ne verujejo, da bi bil Jezus Bog in človek, čeprav je to prav tako osrednja krščanska verska resnica.
Ker odklanjajo tudi vojaško službo in transfuzijo krvi prihajajo v nasprotje z državnimi zakonodajami. Povezani so v verskih občinah, na državni in svetovni ravni in naj bi imeli v svetu kar 2 milijona članov. V jugoslovanski državi so bili ustanovljeni leta 1953 s sedežem v Beogradu.
Nekaj ameriške verske zmede nam torej tudi v podobi njihovih sekt prihaja v Evropo in slovenski svet. Kdor jih zna tako videti, bo -ne samo v svoji veri, ampak tudi po človeško - znal prav soditi.
