O SPREMLJANJU SVETE MAŠE PREKO MEDIJEV
Dragi bratje in sestre!
Čas, v katerem smo se znašli, zahteva od vsakega izmed nas, da svoj način življenja prilagodimo trenutnim razmeram. To velja tudi za versko življenje kristjana. V tem času duhovniki mašujemo sami, cerkve so zaprte, vse to z namenom, da se čim bolj in čim hitreje zajezi širjenje Korona-virusa. To so določili naši škofje, ki se pri tem držijo ravnanja papeža Frančiška, kakor tudi drugih škofov v Evropi. Znamenje naše svetosti je tudi pokorščina predstojnikom, da se v cerkvi ne obhaja bogoslužje z ljudstvom.
V pomoč navajam nekaj misli iz magistrskega dela Primoža Lorbeka z naslovom: RADIJSKI IN TELEVIZIJSKI PRENOSI LITURGIČNIH OBREDOV V LUČI GRADITVE OBČESTVA:
»Povabljeni pa ste k spremljanju bogoslužij po televiziji, radiu in preko interneta. Za prenose svetega bogoslužja pravi konstitucija o svetem bogoslužju: »Radijski in televizijski prenosi svetih obredov, zlasti svete maše, naj se izvajajo obzirno in dostojno pod vodstvom in z odgovornostjo sposobne osebe, ki jo za to določijo škofje« (B 20). Prav tako pravi koncilski odlok o sredstvih družbenega obveščanja: »Mati Cerkev dobro ve, da morejo ta sredstva, če jih prav uporabljamo, zelo koristiti človeškemu rodu, saj mnogo prispevajo k razvedrilu in izobrazbi, pa tudi k širjenju in utrjevanju Božjega kraljestva … Katoliško Cerkev je ustanovil Kristus Gospod v zveličanje vseh ljudi in jim mora brezpogojno oznanjati evangelij. Zato sodi, da je njena dolžnost širiti odrešenjsko oznanilo tudi s sredstvi družbenega obveščanja in ljudi poučevati, kako naj jih pravilno uporabljajo.« (IM 2-3)
V Italiji je leta 1988 izšel dokument Nedeljska bogoslužja v odsotnosti duhovnika (Celebrazioni domenicali in assenza del presbitero), ki govori o prenosu maše preko televizije ali radia za skupnosti, ki nimajo duhovnika in kjer ni možno imeti nedeljskega bogoslužja, ali pa samo besednega bogoslužja in svetega obhajila. Tako se vernikom priporoča, da se z družino zberejo pred televizijo ali radiem in se posvetijo molitvi.
Na kakšen način lahko gledalec ali poslušalec sodeluje pri prenosu bogoslužnega obreda preko televizije ali radia, pa tudi na kašen način je povezan s skupnostjo, v kateri se obhaja bogoslužje in v kakšni meri se lahko z njo poveže. Če oseba ne sodeluje pri bogoslužju, ki se prenaša s pomočjo televizije ali radia, govorimo le o informaciji ali dokumentarnem filmu o liturgičnem obredu v neki cerkvi.
Zato je nujno potrebno, da gledalec pri prenosu bogoslužja dejavno sodeluje. Vernik ne more dejavno sodelovati, če je bogoslužje vnaprej posneto in ob drugi uri predvajano. V takšnem primeru lahko vnovič govorimo o podobnosti z gledanjem dokumentarnega filma ali o sprejemanju informaciji o dogodku, ki se je predčasno zgodil.
Ena izmed prvih zahtev pri obhajanju liturgije je, da se liturgično dejanje obhaja na dostojanstven način. Nihče naj ne bo le poslušalec, ampak naj dejavno sodeluje tako, da opravlja »vse tisto in samo tisto, kar mu gre po naravi stvari in po liturgičnih pravilih«. To dejavno sodelovanje vernika pri liturgiji je lahko: »notranje (molitev in pesem z novim duhovnim žarom, izročitvijo, izkustvom) ali zunanje (liturgični sodelavci).« Zunanje sodelovanje se kaže v različnih službah in nalogah znotraj liturgije. Vernik lahko preko televizije ali radia sodeluje zgolj notranje, ne pa tudi zunanje«.
Dragi verniki, ki spremljate mašo preko medijev (TV, radio, internet) iz vsega zgoraj napisanega velja:
1. Priporoča, da se z družino zberete pred televizijo, radiem ali računalnikom in se posvetite molitvi. V času bogoslužja ne delamo nič drugega!
2. Potrebno je, da gledalec/poslušalec pri prenosu bogoslužja dejavno sodeluje. Dejavno sodelovanje vernika pri liturgiji je: »notranje (molitev in pesem z novim duhovnim žarom, izročitvijo, izkustvom, telesne drže pri maši) ali zunanje (liturgični sodelavci). Vernik lahko preko televizije ali radia sodeluje zgolj notranje, ne pa tudi zunanje.
3. Vernik ne more dejavno sodelovati, če je bogoslužje vnaprej posneto in ob drugi uri predvajano. Dejavno lahko sodelujemo samo pri prenosu maše v živo!
4. Duhovno obhajilo: Evharistija je vrhunec vseh zakramentov. Gojimo trajno hrepenenje po evharistiji in tako se je v zgodovini Cerkve izoblikovala praksa duhovnega obhajila. Duhovno obhajilo je lahko za poslušalce sredstvo za to, da pridemo po Sinu in Svetem Duhu v občestvo z Očetom in na ta način poglobimo ljubezen do Gospoda.
Naj nam bo vse to v pomoč, da bomo tudi v tem času, deležni sadov molitve in evharistične daritve.
Goran Kuhar, župnik