Omagal Jezus je,
od teže križeve,
o, Simon, sprejmi križ,
Gospoda usmili se.
Ko so vodili Jezusa, so prijeli Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja in so mu naložili križ, da ga je nesel z Jezusom.
Molimo Te, Kristus in Te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.
Ti Gospod si me določil, da ne nosim samo svojega bremena, ampak tudi breme svojih bratov in sester. Postavil si me na veliko cesto sveta, po kateri hodijo vsi nosilci križa.
Hočeš, da vsem pomagam nositi njihov križ z molitvijo, besedo in dejanjem, z zgledom nesebičnega požrtvovalnega življenja. V vsakem, ki gre mimo mene, me znova vprašujoče in proseče gledaš: Ali me poznaš, ali mi hočeš pomagati?
Pravi glas ljubezni je zelo tih in nežen. Govori mi v skritih kotičkih mojega bitja. To je glas, ki ga je dano slišati samo tistim, ki se dajo dotakniti.
Tolikim si pomagal Gospod, sedaj so Te pa vsi zapustili. ti pa vztrajaš. Zame, da bi mi pokazal pot in mi dal moči. Zato bom mislil na Simona iz Cirene, kadar bom tudi jaz v trpljenju osamljen.
Kolikokrat se v stiski začutiš čisto zapuščenega. Sam si z bolečino in nikogar ni, ki bi Ti pomagal. Sam si z dušno bridkostjo, drugi pa Te ne razumejo. In če prideš k njim z dušno bridkostjo – s svojim trpljenjem, jim že bereš z obraza, kako malo si jim ljub. Govorica obraza in besed razodeva: “Kaj nam to mar?”
Gospod, v takih trenutkih bodi pri meni Ti, da se bom v zapuščenosti umiril in ne bom obupal. Da, tudi ne smem takoj zbežati po pomoč k drugim, ampak se moram naučiti, da bom znal sam vztrajati. In kadar bom čisto doumel, kako končno vsak ostane sam v svojem trpljenju in ga mora sam premagati, da navsezadnje pride tako daleč, ko nihče več ne more pomagati drugemu; takrat naj začutim, da si pri meni Ti in da me ne zapustiš.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.