S prtom Veronika,
obriše Jezusa,
zato ji da spomin,
obličja svetega.
Veronika je pristopila k Jezusu in mu dala prt, da si je vanj obrisal potni, krvavi in prašni obraz. Usmiljenje ji je dalo neustrašnost, da se ni bala, kaj bodo rekli ljudje.
Molimo Te, Kristus in Te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.
Jezus, sedaj želim stopiti pred Te in želim biti s Teboj v Tvoji bolečini, saj vem, da Ti želiš biti z menoj. In kakor je Tvoje srce žalostno, ker sem odšel daleč in sem v tujini življenja ostal sam, brez Tebe, tako je v Tvojem srcu drago, ker se sedaj s hvaležnostjo vračam. Tukaj sem, Oče. Pošlji mi svojega Duha, naj me On poučuje, kako se naj srečam s Teboj, jaz pa bom slavil Tvoje usmiljenje in priznaval Tvojo zvestobo.
Gre za to, da postanem božji otrok. Jezus od mene ne terja, da ostanem otrok, marveč da to postanem. Postati otrok – pomeni živeti drugo nedolžnost: ne nedolžnost novorojenega, marveč nedolžnost, ki je pridobljena z zavestno odločitvijo.
O Gospod, kako močno in dobro je Tvoje srce! Ti, Kralj, prvi med vsemi, prost pred vsemi, Ti edini prosti med nami, ki služimo življenju in trpljenju. Daj, oprosti še nas.
Če trpim in nimam več oči in srca za ljudi, mi Ti razsvetli oči in osvobodi srce sebičnosti, ki se posebno trpečemu tako rado vsili. Pomagaj mi, da ne bom vedno mislil le nase. Saj ne smem vsega zahtevati; ne smem težiti drugih, ne smem jim kaliti veselja, kadar je meni hudo.
Daj, da bom opazil vsako majhno žrtev ljubezni, da jo bom cenil in bom zanjo tudi hvaležen. Da, naučiti se moram, da bom še drugim v pomoč, saj najlažje premagam trpljenje, če pozabim nase in pomagam drugim. Nauči me, da bom mislil nanje in jih razumel. Povej mi, kako si pridobim njihovo zaupanje, katera beseda je zanje, da jih bom potolažil, dvignil in jim pomagal.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.