Slabosti ves prevzet,
Zveličar pade spet;
oh, grehi ga teže,
ki jih ponavlja svet.
Telesna moč Jezusova je pojemala. Križ je postajal težji in težji. Vnovič je breme križa podrlo Jezusa na tla.
Molimo Te, Kristus in Te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.
Vzemi Gospod iz mojega srca strah pred žrtvijo. Stori, da mi bo neznosno, ko te gledam vsak dan znova stopati, obloženega z bremenom mojih grehov na skrivnostno Golgoto naših oltarjev, sam pa hodim po udobni cesti mehke malomeščanske pobožnosti, ki se v svojem bistvu ničemer ne odvrača.
Gospod, daj mi pogled svetnikov, ki niso mogli gledati Trpečega, ne da bi pred njihovega duha stopila slika Tebe, kako neseš križ in omagaš. Daj mi njihovo sočutno ljubezen, ki ne more videti stiske, ne da bi pomagala. Odpri mi oči, da Te spoznam, če me s križem obložen srečaš v svojih bratih in sestrah, da ne bom slep in top hitel mimo, ter se ukvarjal sam s svojimi skrbmi in stiskami.
O, da bi doumel Gospod, kako nekaj velikega je trpeti za druge.
Vse Tvoje bolečine imajo skrito sladkost, ker veš, da so nam v blagoslov in odrešenje.
Ali ne bi mogel tudi jaz misliti tako? Ali ne bi mogel svojih bremen nositi za druge? Ali ne bi mogel svoje skrbi, trude in bolečine združiti s Tvojim odrešilnim trpljenjem in jih darovati nebeškemu Očetu? Za vse, ki jih ljubim…
Za vse trpeče po širnem svetu. Za vse čiste in svete, ki so v nevarnosti. Za mnoge, ki tavajo v grehih in zmotah in so se izgubili. O, ko bi mogel prav globoko doumeti, kako moje trpljenje tako postaja drugim v blagoslov! Kako se sklepa z močjo Odrešenikovega trpljenja! Kako priteguje božjo milost na druge in pomaga, kjer ni nobene druge pomoči več! O, potem bi bilo trpljenje v resnici premagano. In namesto obupavanja bi sredi največjih težav nosil v srcu tiho veselje, da pomagam Bogu pri njegovem delu, ljubezni in odrešenju.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.