Usmiljene žene,
ne jokajte za me;
le zase in svoj rod,
točite zdaj solze.
Šla pa je za Jezusom velika množica ljudstva, tudi žene, ki so žalovale in jokale nad njim. Jezus se je obrnil k njim in rekel: Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč nad seboj in svojimi otroki.
Molimo Te, Kristus in Te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.
Bog, nočeš smrti grešnika, ampak da se spreobrnem in spokorim. Vedno padam v staro past, še predno jo prav spoznam. Tako se zopet zalotim pri vprašanju, zakaj me je kdo ranil, me odklonil ali mi ni izkazal pozornosti. No, da bi si to razjasnil, opažam, kako me grize uspeh drugega ali moja osamljenost ali način, kako me ljudje zlorabljajo. Kljub svojim zavestnim namenom vedno znova podlegam sanjam, da bom postal mogočen in slaven. Vse te igre v mislih mi kažejo, kako krhka je moja vera.
Toliko strahu imam, da bom postal nepriljubljen, zasramovan, izigran, preganjan, pobit. Zato si hočem zagotoviti ljubezen, o kateri menim, da je nujna in da jo zaslužim. V takem obnašanju se oddaljim od doma svojega Očeta in odhajam v “daljno deželo”. Tam pa ne dobim notranjega miru.
Za vsakogar pride čas, ko ga trpljenje težko tare, da ves trepeta pod njegovo silo. Živci ne ubogajo več in s trudom jih kroti, da ne odpovedo. Še z večjim trudom, če ga muči okolica z brezčutnim, nespametnim vedenjem.
Kadar bo meni tako, Gospod, mi pomagaj, da ohranim mir. Kakor si potrpel Ti, se bom trudil tudi jaz; z ljubeznijo bom šel k vsem, tudi k nespametnim, brezčutnim in trdosrčnim. Mirno bom nadaljeval svoje delo, spolnjeval svoj poklic, tudi če mi bo še tako težko pri srcu.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.