Na križ ga polože;
razpno roke, noge;
in ostri mu žeblji,
spet rane narede.
Ko so Jezusa križali, so si razdelili njegova oblačila. Z njim so križali dva razbojnika, enega na Njegovi desnici in enega na Njegovi levici.
Molimo Te, Kristus in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.
Daleč sem sam od sebe. Težava je v tem, da se prav malo želim približati samemu sebi. Stalno bežim, da se ne bi soočil s sabo, rajši imam nepomembnosti, kakor resnico in mislim: rad bi imel duhovno življenje in se ukvarjal z molitvijo, vendar nimam časa za to. Opravila in skrbi mi preprečujejo, da bi se temu zares predal. A kaj je pomembnejše in potrebnejše: večno življenje posvečene duše ali minljivo telesno življenje, za katero se tako naprezam.
Ne upoštevam Tvojega Duha, ampak imam samega sebe za merilo vseh stvari. Jaz imenujem to modrost – Ti pa temu praviš greh, jaz imenujem to življenje – Ti pa temu praviš smrt.
Velika skrivnost je že, ko človek odkrije to zmožnost, da se vrne vase, da se resnično spozna in da milo joka nad svojim padcem in nad svojo sprevrženo voljo.
Gospod, odpusti meni grešniku!
Saj sem jaz kriv Tvojega trpljenja. In naj ne bo Tvoje trpljenje zame izgubljeno. Naj me živo prevzame Tvoja božja moč in potrpljenje.
Za vsakogar pride enkrat čas, ko ne more storiti ničesar več, ko ne more več skrbeti za svojo čast, ko ne more več lajšati svojih bolečin, ko ne najde več izhoda iz svojega trpljenja.
Tako bo posebno v zadnji bolezni, ko bomo vedeli, da se bliža konec in ne bo mogel storiti zdravnik ničesar več. Takrat je vsak kakor pribit na križ in ne more si več pomagati.
Le eno more: položiti srce in voljo v roke Bogu. Le tesno – prav tesno se okleniti Očetove volje in tiho vztrajati in čisto njemu prepustiti naj se bliža dober ali slab konec. Gospod, kadar pride ta čas, boš pri meni, vem. Moč Tvojega križa bo takrat v meni in me bo krepila.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.