Na križu Bog visi –
in sveta teče kri:
za nas umira Bog;
žalujte vse stvari.
Tri dolge – muke polne – ure je trpel Jezus na križu. Ko je okrog devete ure vzel kisa, je rekel: “Dopolnjeno je.” In Jezus je spet zaklical z močnim glasom: “Oče, v Tvoje roke izročam svojo dušo!” In ko je to rekel, je nagnil glavo in izdihnil.
Molimo Te, Kristus in Te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.
Vzel je nase vso našo krivdo. Sam jo hoče braniti pred božjo pravičnostjo.
Danes mi je žal Gospod, ker me je pogosto prevzemal strah in nezaupanje. Tako sem sam sebe mučil in varoval, pozabljal, da ni treba prav za nobeno stvar tesnobno skrbeti, ker boš Ti sam poskrbel za tiste, ki v svojem življenju iščejo najprej Tvoje Kraljestvo in njegovo pravico. Žal mi je, ker sem s takšnim obnašanjem do Tebe izgubil svoje dostojanstvo, ki si mi ga podaril ob krstu.
Molim brezmejno božjo pravičnost, pred katero stojim kot grešnik. In Tebe, moj Odrešenik, ki si se zavzel zame.
Gospod, Ti si me odrešil. Zahvaljujem se Ti za to iz vsega srca. Ti si mi tudi pokazal, kako moram nositi svoje lastno trpljenje in kako ga morem premagati edino v Tebi. Nositi ga morem samo, če ga kot Ti vzamem iz Očetovih rok, če v Očeta zaupam in se ga oklepam. Tako ostanem močan, tudi če me vse zapusti. In če prenašam trpljenje drugim v blagoslov, kakor si storil Ti, ga morem premagati.
Če ga prenašam in če ga Očetu darujem za vse, ki bi jim rad pomagal, se moje trpljenje združi z močjo Tvojega trpljenja in vabi na zemljo Očetovo milost in je v pomoč tudi tam, kjer ni druge pomoči.
Tudi meni je lažje, ko vem, da ni brez vrednosti, kar trpim, ampak da prinaša drugim blagoslov.
In ko ne bom mogel storiti ničesar več in se bom čutil na svetu neptoreben, takrat šele lahko storim največ: s Teboj vred tiho in veselo darujem trpljenje, svojo nemoč in tudi svojo smrt za druge.
Gospod, le tako dopolnimo, česar ne more storiti nobena človeška modrost, nobena sila in nobena dobrina sveta; tako v resnici premagamo trpljenje in smrt.
Usmili se nas, o Gospod.
Usmili se nas.