Meni Zapri

Župnijski zavetnik

Sveti Nikolaj iz Mire

Godovni dan: 6. december
Pomen imena: zmagovalec nad ljudstvom / zmagovalec iz ljudstva (grško)
Nikolaj, metropolit iz Mire
* okrog 280 / 286 v Patari v Likiji, danes razvalinsko polje pri Kalkanu (Turčija)
+ 6. december med 345 in 351 v Miri, današnji (Koca)Demre pri kraju Kale (Turčija)

Sveti Nikolaj je eden najbolj priljubljenih svetnikov, zlasti med zimskimi svetniki. Pri nas se je uveljavilo tudi ime Miklavž. Ljudje so do tega svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika ohranili posebno ljubezen in prav okrog njega se je spletlo mnogo različnih legend.

Nikolaja imamo za škofa, čeprav zanesljivih poročil ni. Rodil se je v Patari v Likiji. Njegovo ime izhaja iz latinskega imena Nicolaus, to pa iz grškega Nikolaos, kar pomeni zmaga ljudstva. V duhovnika je Nikolaja posvetil njegov stric, ki je dal zgraditi samostan Sion in Nikolaja postavil za opata. Premoženje, ki ga je Nikolaj podedoval od staršev, je razdelil med reveže. Legenda pravi, da bi se v Miri v Mali Aziji naj ne mogli odločiti, kdo bo kot novi škof zasedel škofovski sedež, zato so sklenili, da bodo za škofa postavili prvega duhovnika, ki bo naslednji dan vstopil v cerkev. To pa je bil Nikolaj. Za mirskega metropolita je bil Nikolaj posvečen okrog leta 300. Kmalu za tem je bil v času preganjanja kristjanov, okrog leta 310, zaprt in mučen, kajti Nikolaj se je goreče boril za krščanstvo. Ko pa je cesar Konstantin priznal krščanstvo kot državno vero, se je vrnil v Miro. Leta 325 je sodeloval na 1. vesoljnem cerkvenem zboru v Niceji, kjer je skupaj z drugimi škofi obsodil Arijeve zmotne nauke.

Kot prvi je zelo barvito zgodbo zapisal sveti Metod iz Konstantinopla. To je tudi prvi zapisan dokument o Nikolaju, vendar obstaja več legend o tem svetniku. Neki družini naj bi pomagal, tako da je na skrivaj skozi okno ali skozi kamin metal denar. Tako je preprečil, da bi oče obubožane družine svoje tri hčere moral pripraviti do sramotnega dela.
Rešil naj bi tri obtožence na smrt, tako da se je v sanjah prikazal cesarju in prosil za njihovo pomilostitev. V neki drugi različici jih je Nikolaj rešil tako, da je v znak obrambe zagrabil rabljev meč.
Neka legenda pravi, da je rešil ladjo, ki se je znašla v težavah na morju. Na njej so bili trije romarji iz Efeza, ki so v Dianin tempelj prevažali sveto olje namenjeno za neko krščansko kapelo. Nikolaj se je podal na krov, umiril vihar in ladjo varno pripeljal v pristanišče.
Spet druga legenda pravi, da so trije študentje padli v roke nekemu mesarju, ki jih je zaprl v sod in jih želel predelati v klobase. Bili so že razkosani, ko je za to izvedel škof in jih spet obudil k življenju.
Od 15. stoletja naprej se je širila legenda o trgovcih z žitom. V času lakote v Miri je Nikolaj izprosil le 100 mernikov z neke posamezne ladje, ki je bila namenjena cesarju v Rim. Zagotovil je, da kljub temu s pomočjo njegove molitve pri oddaji ne bodo imeli primanjkljaja, kar se je izkazalo za resnično. Tako je Nikolaj svoje občestvo lahko prehranjeval še leta in delil celo semena.

Čaščenje Nikolaja se je razvilo približno 200 let kasneje v Grčiji in prodrlo najprej v slovanske dežele. Postal je eden najbolj priljubljenih ljudskih svetnikov z mnogimi legendarnimi pripovedmi, ki so pričale o njegovi prijaznosti do sočloveka in pripravljenosti pomagati. Preko bizantinske tradicije je Nikolaj postal eden najpogosteje čaščenih svetnikov Rusije in tudi narodni zaščitnik, patron. V čaščenju na vzhodu stoji neposredno za Marijo. Nikolajev razbiti prazni sarkofag še danes častijo romarji vzhodne cerkve v obnovljeni kripti v kraju Demre. V Rim se je čaščenje razširilo v 7. ali 8. stoletju in se kmalu močno uveljavilo v srednji in južni Evropi.

Leta 1087 naj bi svetnikove kosti ukradli iz sarkofaga v cerkvi svetega Nikolaja v Miri. Pod pretvezo, da so ugrabitelji želeli rešiti svetnikove relikvije pred neverniki, so jih odpeljali v italijanski Bari. Po nekaterih poročilih pa naj bi svetnikove kosti odnesli trgovci oziroma križarji. Na ruševinah bizantinske guvernerjeve palače v Bariju so zgradili monumentalno baziliko svetega Nikolaja (S. Nicola), ki jo je leta 1098 posvetil papež Urban II. Kot dan prenosa velja 9. maj, ki ga v Bariju proslavijo z velikim sprevodom. Kip svetega Nikolaja vozijo po morju, verniki in romarji pa najamejo male čolne in ga v procesiji spremljajo. Po vsem mestu je zelo svečano. Procesija po mestnih ulicah se konča pred baziliko z mašo na prostem. Romarji in verniki še danes verujejo v zdravilne učinke sarkofaga, poznajo tudi posvečeno “Miklavževo vodo”. Del njegovih ostankov, čeljusti z zobmi, naj bi ostal v starem grobu v Miri, ki jih kot ostanke svetega Nikolaja hranijo v muzeju v turški Antaliji.

Od 11. do 16. stoletja so na južni strani Alp kar 2.200 cerkva poimenovali po svetem Nikolaju. Ker naj bi sveti Nikolaj pomiril vihar na morju, njegovi ostanki pa bili prepeljani po morju, je kaj hitro postal zavetnik ladijcev, mornarjev, zato so prve cerkve posvečene svetemu Nikolaju nastajale prav ob morju in v pristaniških krajih. Prvi je kapelo v čast svetemu Nikolaju postavil cesar Justinjan. Na Slovenskem je svetemu Nikolaju ali Miklavžu posvečeno blizu 200 cerkva, med drugim seveda cerkev svetega Nikolaja v Murski Soboti. Temu svetniku je posvečena tudi ljubljanska stolnica, Nikolaj pa je zavetnik celotne ljubljanske nadškofije (od leta 1961, od leta 1968 pa metropolije). Svetniku je posvečenih zelo veliko cerkva po celi Evropi. V Bariju so poleg cerkva in enega trga po njem poimenovali tudi moderni nogometni stadion.

Nikolaj velja kot pomočnik v skoraj vseh stiskah. Ljudska pobožnost se je njegovemu godovnemu dnevu poklonila z bogatimi običaji. Od leta 1555 je Nikolaj izpričan kot obdarovalec otrok. Največ povezav z običaji in njegovimi zaščitami najdemo v legendah. Na predvečer praznika svetega Nikolaja obdaruje otroke. Otroci pred vrata položijo svoje škornje ali nogavice, ki jih Nikolaj ponoči napolni s sladkarijami.

Božiček z belo brado in rdečo obleko, ki obdaruje otroke na sveti večer in ki je prevzel zelo veliko lastnosti Miklavža, izvira iz Nizozemske. Tam je bil poznan kot “Sinterklaas”. Po zaslugi Nizozemcev je zašel v Ameriko, od tam pa se v novi preobleki vrnil v Evropo, najprej v Anglijo kot “Santa Claus” (Santa – sveti; Claus – Nicholas oz. Nicolaus). Za svetovno razširjenost te podobe Nikolaja pa je poskrbela družba Coca Cola, ki ga je uproabila kot reklamo v svojih barvah podjetja. Tudi v liberalnih islamskih družinah otroke obdaruje t.i. “Noel Baba”.

Praznovanja in prireditve povezane z Miklavžem oz. Nikolajem so v Sloveniji prvič izpričane v 12. stoletju. Razvil se je Miklavžev obhod po hišah. Ponekod se na Miklavžev večer oglasijo le verige in zvonci, drugod so v navadi le darila, iz preteklosti pa je znana šega, da se je na Miklavžev večer v hišo (izbo) stegnila neznana roka, ki je med zbrane zalučala lešnike in orehe. V spremstvu Miklavža sta navadno dva angela ter v kožuhe oblečeni parkeljni z volovskimi rogovi, zvonci in verigami. Pridne otroke Miklavž obdaruje z dobrotami in igračami, poredne pa s šibo. Parkeljni strašijo otroke in nagajajo dekletom.
Znani so tudi miklavževi sejmi po slovenskih mestih. Tudi v Murski Soboti je že dolgo poznan Miklavžev sejem ali “Miklošovo senje”, ki kot največja sejemska prireditev v mestu tradicionalno zapolni glavne ulice. Splošne sejemske pravice je mesto dobilo že leta 1479.

Simboli in upodobitve: škof, tri zlate krogle na knjigi, trije hlebi kruha, trije kamni, sod s tremi dečki, dečki, ki stopajo iz čolna, ladje. Pogosto ga upodabljajo kot škofa v kombinaciji s prej omenjenimi simboli.

Zavetnik: Rusije, otrok, šolarjev, deklet, devic in starih ljudi, ministrantov, gasilcev, romarjev in popotnikov, ciganov, zapornikov, lekarnarjev, sodnikov, odvetnikov in notarjev, trgovcev, pekov, mlinarjev, trgovcev s semeni in žitom, mesarjev, pivovarjev, žganjarjev, gostilničarjev, trgovcev z vinom, sodarjev, izdelovalcev in trgovcev parfumov, brodarjev, ladjarjev, mornarjev, ribičev, splavarjev, graditeljev mostov, kmetov, tkalcev, trgovcev z čipkami in rutami, kamnosekov, delavcev v kamnolomu, izdelovalcev gumbov, svečarjev, tatov in hudodelcev; za srečno poroko in ponovno pridobitev ukradenih predmetov; proti vodnim nevarnostim, v sili na morju, tatovom.

Slike:

Slika 1: Domnevna lokacija krajev Patari (blizu Kalkana) in Mira (Kale) v današnji Turčiji;
Slika 2: Slika svetega Nikolaja nad glavnim oltarjem v župnijski cerkvi svetega Nikolaja v Murski Soboti; sliko so postavili v cerkev po letu 1698; slika ima podpis: “M. Schiffer 1690”;
Slika 3: Bandera v žup. cerkvi svetega Nikolaja, na kateri je upodobljen sveti Nikolaj z napisom St Nikolai. Ora pro nobis! (Sveti Nikolaj. Prosi za nas!);
Slika 4: Ruska ikona. Aleksa Petrov, 1294;
Slika 5: Sveti Nikolaj. Tintoretto (1518-1594) – (Muzej umetnostne zgodovine, Dunaj);
Slika 6: Nikolajeva smrt. Fra Angelico (okrog 1400-1455) – (oltarna slika v Perugi);
Slika 7: Nikolajev sarkofag v kraju Demre (Kale) v Turčiji.

Viri:

– Ovsec, Damjan J.: Velika knjiga o praznikih. Ljubljana: Domus, 1994.
– Das ökumneische Heiligenlexikon – www.heiligenlexikon.de (Stanje: 07.01.2003).
– Biographisch-Bibliographisches Kirchenlexikon. Band VI. Traugott Bautz Verlag, 1993. www.bautz.de/bbkl (Stanje: 07.01.2003).
– Enciklopedija Slovenije. Zvezek 7 – Marin – Nor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993.